Richard Bassett: Zadnji dnevi v stari Evropi

+ + + +

S srebrno žlico v ustih

Richard Bassett (1955) je bil dopisnik Timesa iz različnih delov Srednje in Vzhodne Evrope, navdušil se je nad Plečnikovo arhitekturo in prijateljeval z Ravnikarjem in Vodopivcem, dve leti je igral v opernem in baletnem orkestru v Ljubljani, prijateljeval je s plemiškimi elitami v Trstu in se zrinil na gala prireditve na Devinskem gradu, živel v Gradcu in Pragi, ob tem pa skrbno zapisoval vtise. Njegov potopis je trodelen, zaznamujejo ga glavne postaje na poti, ki jih našteje v podnaslovu: Trst ’79, Dunaj ’85, Praga ’89.

Najprej se v Trstu seznanja z ostanki habsburške monarhije, kakor se kažejo v nekdaj bogatih in kultiviranih druščinah in omizjih. Med obiski v Jugoslaviji se seznani še z v socializmu še vedno dobro stoječimi dinastijami potomcev braniteljev pred Turki, gostijo ga vnuki raznih prestolonaslednikov, spozna tudi zadnjo cesarico, ki se ni odrekla prestolu, torej se giblje med ostanki monarhije, ki jih najeda zob časa. Pri tem spozna še veliko uslužbencev različnih obveščevalnih in podobnih služb. Kajti Srednja Evropa je bila v osemdesetih letih zanimivo politično prizorišče, ponujala je obilo zabave, protokola, bila paša za oči za tuje dopisnike.

Bassett je novinarsko neprizanesljiv, predvsem ga zanimajo podrobnosti iz ozadja, ki so včasih pomenljivejše in pikantnejše od tistih z naslovnic: pritegne ga strah verjetno precej nesposobnega angleškega veleposlanika v Beogradu, češ da so Avstrijci (!) v osemdesetih letih preveč operativno dejavni na Balkanu. Potopi se v zbegano delovanje vzhodnonemških in poljskih represivnih organov, ki se jim je ob poroznosti in prepustnosti zidu sesipal svet. Pase se na popisih salonov in priložnosti za gala plese v Salzburgu. Tam so sicer zahtevali dokumente, a tuji dopisniki so imeli ponarejene, saj so za potovanje z vlakom angleške vojaške misije iz razdeljenega Berlina na Zahod potrebovali potne liste brez vzhodnonemških žigov, torej čiste in prazne.

Najbolj dinamično postane ob spremembah v Srednji Evropi – tu so švercanje hrane stavkajočim v ladjedelnici v Gdansku, različno intenzivne demonstracije proti od vzhodnih »prijateljev« vsiljenemu socializmu, kaotično dogajanje, ki so ga prinesli zrušenje zidu in obeti nove svobode, brez omejitev gibanja. To je čas, ko je svet na drugi strani zavese dobival vse, kar smo tisti vmes imeli, oni vzhodno pa ne.

Bassett je pisateljsko prepričljiv in socialno penetranten, o znancih z nalogami ali o ostankih starega plemstva, pa tudi o novinarskih kolegih in načinu dela piše prodorno in neprizanesljivo, hkrati se ob tem spomnimo časov, ko so bile meje manj pretočne kot potem vmes in vsako potovanje obsodba na muhe lokalnega birokrata. Res pa je, da se morda še zanimivejše – in tudi usodnejše, bolj krvave – zgodbe v regiji, ki jo opisuje, začnejo v času, ki v zbirki reportaž (še) ni zajet.