Komentar / Nebo, oblaki, žveplo

Janko Lorenci

24. 2. 2023  |  Mladina 8  |  Kolumna

Voda je čudež. Lahko je trda kot kamen, lahko je voda v najbolj običajni – tekoči – obliki, lahko nevidna, če, porazdeljena v neznatne kapljice, lebdi v ozračju. V vseh oblikah je nepogrešljiva, brez nje ni življenja. Iz njenih nenavadnih lastnosti so zrasle celo teorije, da je inteligentna in ima spomin. Pri tem niti ne vemo dobro, ali je zemeljskega izvora. Menda so jo sem v milijonih let pritovorili asteroidi.

V večje ali manjše skupine nabrana voda nad našimi glavami so oblaki. V naših krajih je nebo bolj redko povsem brez njih, a se jih v glavnem ne zavedamo. Ker so pač tako vsakdanji in ker na splošno premalo gledamo gor, v nebo. Dobro se jih zavemo šele, ko jih zelo manjka in je zato suša ali ko jih je preveč in so zato poplave.

Nastanejo tako, da dviganje zraka spravi v višino dovolj vlage, ki se nato okoli kondenzacijskih jeder (drobcev različnih snovi) zbere v oblake. V povprečju prekrivajo nebo nad dobro polovico zemeljske površine. V glavnem nas hladijo, saj sončnim žarkom preprečujejo dostop do površine, nekoliko manj pa preprečujejo, da bi pod njimi nabrana toplota ušla v vesolje, in tako prispevajo k segrevanju ozračja. V ledeni dobi je bilo to za ljudi dobro, zdaj nas tepe.

Oblaki nastajajo, izginjajo, se polnijo in praznijo (kot dež, sneg, toča …) v različnih višinah, od tal visoko v nebo. Veliko stvari počnejo. Vetrovi tovorijo vodo v oblakih sem in tja in tako so lahko živa bitja naselila vse koščke kopnega, tudi tiste najbolj oddaljene od tekoče vode. Še veliko drugih funkcij opravljajo. Med drugim so prvi slikar na svetu – je kdo, ki zna ustvariti bolj nebeške in večje slike? AI še najmanj.

S podnebno krizo pa dogajanje v ozračju postaja tudi težava. Zdaj se neba po malem že bojimo. Ker smo ozračje s sežiganjem fosilnih goriv preveč segreli, bi ga radi ohladili in skušamo vplivati nanj. Kar zadeva oblake, jih soustvarjamo tako, da spuščamo v ozračje različno nesnago, ki se je vodni hlapi oprijemajo. Ko smo na veliko kurili premog, je bil zrak bolj onesnažen kakor danes, oblakov pa zato nekaj več. Ponekod, tudi pri nas, skušajo s srebrovim jodidom preprečiti, da bi se oblaki praznili s točo. Uspehi so dvomljivi, podobno kot hvaljenje Kitajcev, da že znajo – za kak partijski praznik – ustvariti jasno vreme. Nekaj malega več vode pa je mogoče iz oblakov s podobnimi posegi vendarle iztisniti, pravi v odličnem intervjuju za N1 proučevalec oblakov Blaž Gasparini.

Taki in podobni posegi v nebo nad nami so nedolžni. Veliko resneje postane, ko gre za geoinženiring. Z njim bi človek – za zdaj le v laboratorijih – spreminjal podnebje in ozračje ohladil ali vsaj upočasnil segrevanje. Če ne bomo potegnili za zasilno zavoro, se bodo povprečne temperature dvignile za tri, štiri, pet stopinj Celzija. To bi bila katastrofa. Preprečili bi jo, če bi dovolj močno in hitro zmanjšali rabo fosilnih goriv. A tega, ujeti v prisile »napredka«, očitno ne zmoremo. Zato smo vedno bolj ogroženi. Od tod razmisleki o geoinženiringu oziroma podnebnem inženiringu.

Izvajati ga je mogoče na dva osnovna načina. Prvi temelji na tem, da bi črpali ogljikov dioksid nazaj iz ozračja in ga nekako skladiščili. Ta metoda je za zdaj bolj pobožna želja kot izvedljiv načrt. Druga metoda: visoko v ozračje, v stratosfero, bi spravili žveplo, to bi močno zavrlo dostop sončnih žarkov do Zemljinega površja in ohladilo ozračje. Ta način je preverjen – vulkani pošljejo ob močnih izbruhih v stratosfero velike količine žvepla in ozračje se nekoliko ohladi.

To bi lahko počel tudi človek.

Pravzaprav geoinženiring že dolgo na veliko izvajamo v praksi, in naturam, saj z industrijo, kmetijstvom, prometom … segrevamo ozračje in hočeš nočeš brutaliziramo podnebje. Hoteni, hladilni geoinženiring naj bi ga spet umiril. Zamisli o tem niso nove, a v sedanji stiski se naglo prebijajo v ospredje.

Geoinženiring z žveplom je vabljiv; izvedljiv je že zdaj, je razmeroma poceni, deloval bi hitro in žveplo bi čez čas iz stratosfere izginilo. To mami k uporabi, a je lahko nevarna past. Podnebje je velikanski, zapleten, občutljiv sistem in nihče ne ve, kako bi nanj delovali taki umetni vplivi. Lahko bi spremenili ritem padavin, morda skrčili ozonsko plast … in napravili več škode kot koristi. In če bi atmosfero enkrat res začeli žveplati, kot da bi bila poceni vino, bi to najverjetneje počeli trajno in vedno bolj, spet z nepredvidljivimi učinki. Že zdaj pa možnost takega posega zbuja iluzijo, da se je mogoče tako izogniti dragemu in tegobnemu razogljičenju atmosfere z zmanjšanjem škodljivih izpustov.

Skratka, geoinženiring bi bil veliko tveganje, morda opravičljivo le v skrajni sili in s tem, da bi tako pridobili nekaj časa za opustitev fosilnih goriv. To pravi tudi velika večina podnebne znanosti. Vendar grozi, da je politika in kapital, oba obupno neodgovorna, ne bosta poslušala in bosta sklenila pakt s hudičem, smrdečim po žveplu.

V podnebni hazard bi ju lahko napeljale tudi razprostranjene iluzije o vsemogočnosti in odrešilnosti tehnologije. A tako tveganje bi bilo predvsem poskus, da bi namesto naporne spremembe človekovih navad, vrednot in sistema z raznimi tehnološkimi pripomočki (stroji, geoinženiringom, umetno inteligenco …) zaobšli nevarne posledice utečene organizacije življenja. Pač v skladu s prepričanjem, da je človek gospodar narave, da jo lahko kot Bog po mili volji preureja in si jo neomejeno podreja.

Tudi podnebna kriza nam govori, da taka miselnost koristi zgolj drobni manjšini človeštva – tisti, ki ima moč, denar, vpliv in hoče družbo zadržati v sedanjem nevarnem in globoko krivičnem stanju. Če si mora človeštvo kaj podrediti, naj si podredi to svojo manjšino.

Potem se ne bo več treba bati neba.