Oddaljeni epilog

Bil je torek, 6. junija 2022, ko se je po spletu kot požar razširila vest, da Narodni muzej Slovenije že čez dva dneva vabi na odprtje razstave Popotovanja, kjer bo na ogled kar 160 slik najpomembnejših slikarjev, kar jih premore zgodovina umetnosti. Med drugim Vincenta van Gogha in Pabla Picassa, pa Henrija Matissa, Edgarja Degasa, Henrija de Toulouse-Lautreca, Joana Mirója, Josepha Williama Turnerja, Edvarda Muncha, Kazimirja Maleviča, Marca Chagalla ... Zvenelo je popolnoma nadrealistično: slike modernističnih slikarskih superzvezdnikov so praviloma na ogled v najuglednejših tujih razstaviščih, kjer jih že leta ali vsaj mesece pred odprtjem izdatno promovirajo, pri nas pa naj bi obsežno razstavo njihovih del dočakali kar takole čez noč? In omogočili nam je ne bi veliki tuji muzeji ali nesramno bogati tuji zbiratelji, temveč družina Boljkovac iz Slovenije, ki naj bi teh 160 del hranila v svoji poznavalcem dotlej nepoznani zasebni slikarski zbirki? In zdaj naj bi jo prvič javno razstavili?

To se na koncu ni zgodilo. Kmalu po napovedi razstave je izbruhnil največji škandal v zgodovini slovenskega muzealstva in razstava je bila odpovedana. Obe dvorani Narodnega muzeja Slovenije, kjer so slike že izobesili, je zapečatila policija. Še danes sta zapečateni.

Razlogov, zaradi katerih se je v primer vključila policija, je bilo več. Umetnostnim zgodovinarjem se je novica že od samega začetka zdela privlečena za lase. Več poznavalcev iz Slovenije in tudi Hrvaške je javno opozorilo, da naj slik umetnikov, ki so bili napovedani na razstavi Popotovanja, v umetniških zbirkah v naši regiji ne bi bilo. Morda ima kateri od zbirateljev v svoji zbirki kakšno grafiko teh avtorjev, a slik naj zagotovo ne bi imeli, ker so predrage – cene posameznih del segajo od nekaj sto tisoč do nekaj milijonov evrov. Skupna vrednost slik na razstavi Popotovanja, če bi bile te originali, bi tako znašala vsaj več deset, tudi več sto milijonov evrov. Narodni muzej Slovenije si zavarovanja tako dragih del ne bi mogel privoščiti.

Potem so bile tu fotografije slik, ki jih je muzej pripel k napovedi razstave in ob katerih je ogorčenje doseglo vrhunec. Gre za »v nebo vpijoče ponaredke«, je večkrat javno ponovil umetnostni zgodovinar Brane Kovič. In tudi vsi drugi umetnostni zgodovinarji, ki so se na to temo oglasili, so se strinjali, da slike ne morejo biti pristne. Še danes so prepričani, da gre za ponaredke, in to niti ne dobre. In da naj bi jih s pomočjo razstave v ugledni kulturni instituciji poskušali prikazati kot pristne in jih nato prodati kot originale, ki dosegajo neprimerno višje cene. Vsaka od slik je sicer imela dokazilo o avtentičnosti. A ni izključeno, da niso tudi ta dokazila ponarejena.

Če vse to drži, gre za škandal brez primere, ki ni globoko omadeževal le ugleda Narodnega muzeja Slovenije, temveč celotne slovenske muzejske stroke. O tem, da naj bi največji in najpomembnejši slovenski muzej skorajda razstavil domnevne ponaredke, so poročali celo največji tuji mediji, ki le redko namenijo pozornost dogajanju v Sloveniji.

Če vse to drži, gre za škandal brez primere, ki ni globoko omadeževal le ugleda Narodnega muzeja Slovenije, temveč celotne slovenske muzejske stroke.

Devet mesecev kasneje epiloga policijske preiskave še vedno nismo dočakali. Na Policijski upravi Ljubljana primera do zaključka preiskave ne komentirajo, kar je razumljivo. Po naših podatkih pa jim je ta primer povzročil kar nekaj preglavic, saj morajo za kar 160 zaplenjenih del ugotoviti, ali so pristna ali ne, enako velja za vsakega od certifikatov avtentičnosti, kar preiskavo nedvomno podaljšuje. Policija naj bi nedavno sicer le izbrala sodnega cenilca. Odločili naj bi se za domačega strokovnjaka, ki slike že proučuje.

V vsakem primeru bo postopek dolgotrajen in policijska preiskava še kar nekaj časa ne bo končana. Vse do takrat uradno ne bomo vedeli, ali je policija v tem primeru odkrila elemente kaznivih dejanj, prav tako ne, za katera kazniva dejanja gre in koga vse bremenijo.

Preiskava se najverjetneje vseeno osredotoča na tistih nekaj oseb, za katere je nedvoumno, da so pri pripravi razstave sodelovale. Na eni strani je to lastnica zbirke, družina Boljkovac, ki zapleta še ni javno komentirala. Njen predstavnik Niko Boljkovac je v preteklosti vodil galerijo in sodeloval pri številnih odkupih umetnin. Oblikoval naj bi tudi umetniško zbirko podjetja Autocommerce z naslovom Duh v času, ki je bila pred dvema desetletjema razstavljena v Narodni galeriji. Brane Kovič pa je takoj po odpovedi razstave Popotovanja za Mladino povedal, da je bil Boljkovac v preteklosti že povezan tudi z zgodbami o ponaredkih.

Na drugi strani so zaposleni v Narodnem muzeju Slovenije oziroma dva zaposlena, saj vse kaže, da sta do torka, 6. junija, za ta projekt vedela le onadva. Katalog k razstavi, ki je bil kasneje umaknjen, je v celoti nastal zunaj hiše. Prav tako promocijsko gradivo. To seveda ni ustaljena praksa.

Kdo sta zaposlena, ki sta za razstavo vedela? Prvi je takratni direktor Narodnega muzeja Slovenije Pavel Car, ki se je na položaj povzpel konec leta 2020, ko je Vasko Simoniti izvajal politično čistko med direktorji nacionalnih muzejev. Car po strokovnosti sicer niti približno ni bil primerljiv z dotedanjo direktorico Barbaro Ravnik, ni imel izkušenj z vodenjem, ni bil strokovnjak za področja, ki jih pokriva muzej, ustrezno izobrazbo je pridobil šele nekaj mesecev prej, pa še to zgolj zato, ker je ministrstvo posebej zanj priredilo predpise. Dodatna težava je bila, da je Car zbiratelj in po mednarodnem muzejskem kodeksu v izogib konfliktu interesov v muzeju sploh ne bi smel biti zaposlen, kaj šele, da bi ga vodil. To imenovanja ni preprečilo.

Pavel Car je ob škandalu z razstavo Popotovanja svoj del odgovornosti prevzel. S položaja je odstopil. Ob odstopu je dejal, da mu je žal, da je bil naiven in je zaupal »napačni osebi«. To je mogoče. Mogoče pa je tudi, da je s tem pozornost premeteno preusmeril na drugo osebo iz muzeja.

To je muzejski svetnik Andrej Šemrov, ki je v Narodnem muzeju Slovenije že več desetletij zaposlen kot strokovnjak za numizmatiko, do nedavnega je vodil tudi numizmatični kabinet, oddelek muzeja, ki hrani zbirko z okoli 80.000 predmeti, med katerimi so na primer novci, bankovci in medalje – torej predmeti, zaradi katerih muzej pogosto stopa v dialog z zbiratelji. Šemrov in Car sta po besedah zaposlenih v muzeju dobro sodelovala. To je spodbujalo ugibanja, ali morda ni naključje, da politično vsiljeni direktor izhaja ravno iz zbirateljskih krogov, pa tudi, ali muzeja morda ne vodi kar numizmatični kabinet.

Šemrov je v muzeju zadnja leta opravljal tudi druga dela, bdel je denimo nad muzejsko trgovino in nad varnostjo v muzeju, ni pa bilo njegovo delo nikoli zares povezano z likovno umetnostjo. V muzeju imajo zaposlene, ki to področje pokrivajo, a kljub temu naj bi se mimo njih prav Šemrov lotil koordinacije slikarske razstave Popotovanja. Kasneje, po odpovedi razstave, je v intervjuju za časnik Delo povedal, da je verjel certifikatom o avtentičnosti slik in še vedno verjame v njihovo pristnost.

Zaposleni v muzeju so po direktorjevem odstopu napisali javno pismo. Kar 51 jih je izrazilo ogorčenje nad »nestrokovnimi in neetičnimi praksami« pri postavitvi razstave Popotovanja. S prstom so pokazali na Andreja Šemrova. »Ostro obsojamo zlorabo ustanove in muzejske stroke, ki je povzročila veliko škode ugledu Narodnega muzeja Slovenije in slovenski muzejski oziroma galerijski stroki,« so zapisali in dodali, da pričakujejo, da bodo pristojne službe raziskale morebitne sporne postopke in zaščitile integriteto zaposlenih.

Kmalu zatem so zaposleni prejeli dopis Šemrovovega odvetnika, da njegovo stranko blatijo in bodo zoper njih prisiljeni ukrepati. V muzeju, ki ga kot v. d. direktorice zdaj vodi Mateja Kos Zabel, jim je kljub pritiskom uspelo imenovati disciplinsko komisijo in ta naj bi zoper Andreja Šemrova izrekla nekaj ukrepov. Razrešila naj bi ga s položaja vodje numizmatičnega kabineta, prepovedala naj bi mu tudi vodenje muzejske trgovine in varnosti v muzeju. Kakšnih ostrejših ukrepov, kot je na primer prekinitev delovnega razmerja, pa mu ni izrekla. Kot pravijo v muzeju, bodo ustrezne ukrepe sprejeli po končani preiskavi in izvedenem dokaznem postopku. Ukrepali bodo po pravnomočni sodbi.

Zanimivo je, da se je v središču pozornosti znašel prav Andrej Šemrov, ki je bil v preteklosti že del dveh drugih odmevnih zgodb, povezanih z Narodnim muzejem Slovenije, ki sta se reševali na sodišču. V obeh je kot osrednji protagonist nastopal tedanji poslanec Zmago Jelinčič, sicer znan zbiratelj. V prvi zgodbi je Andrej Šemrov na sodišču nastopil kot priča, ki je Jelinčiča razbremenila, zaradi česar je bil na koncu tudi oproščen. Potrdil je njegov zagovor, da je puški in revolver, ki jih je pred tem podaril Narodnemu muzeju Slovenije, a tja nikoli niso prispeli, doma hranil zato, ker jih muzej preprosto še ni prevzel.

Časopis Dnevnik je v zvezi s tem primerom nedavno opozoril, da je verodostojnost darilne listine iz leta 2008, s katero je Jelinčič dokazoval svojo nedolžnost, zelo vprašljiva. Sodišče je spregledalo, da na njej ni žigov, poleg tega muzej hrani zgolj fotokopijo, originala nima. Nenavadno je tudi, da je na sodišču pričal Šemrov, ki v muzeju ni bil pristojen za orožje, temveč numizmatiko.

Je pa z Jelinčičem veliko sodeloval. Numizmatični kabinet je od Jelinčiča, tako Dnevnik, doslej odkupil 7600 predmetov, približno 700 pa mu jih je politik podaril. Nekatere predmete je od Jelinčiča odkupil tudi oddelek za zgodovino in uporabno umetnost. Skupna vrednost predmetov, ki jih je od njega odkupil Narodni muzej Slovenije, znaša kar pol milijona evrov.

V ta znesek je bržkone vštet tudi odkup vsaj dela razvpite Jelinčičeve zbirke slovenskih bankovcev, kovancev in drugega numizmatičnega gradiva. Muzej jo je odkupil leta 2003 in njeno vrednost ocenil na 42 milijonov tolarjev (175.000 evrov). Nekaj let kasneje, ko je ministrstvo za kulturo Jelinčiču izplačalo že tretjino dogovorjenega zneska, pa se je primer znašel pod drobnogledom kriminalistov. Zanimalo jih je, kako je Jelinčič prišel do nekaterih najdragocenejših kosov zbirke, ki bi praviloma morali biti v lasti države in oblikovalca Miljenka Licula, pa tudi, ali je zbirka res toliko vredna. Neodvisna cenitev policije je pokazala, da je vredna kvečjemu četrtino, celo le petino pogodbene vrednosti.

Osumljenca sta bila takrat dva: poleg Jelinčiča tudi skrbnik zbirke v muzeju Andrej Šemrov. Jelinčič je dočakal sojenje, a še pred njegovim koncem je primer zastaral. Očitki zoper Šemrova pa so zastarali že pred vloženo kazensko ovadbo.

Takratna zgodba ni bila povsem razjasnjena. Bo tokrat enako?