Daniel H. Pink: Moč obžalovanja

+ + + +

Polemika z Edith Piaf: Non, je ne regrette rien …

Kaj je torej bolje: da nič ne obžalujemo ali da se prepustimo obžalovanju? Oziroma še radikalneje: ali nas izkušnja stanja obžalovanja predrugači?

Avtor je pisatelj uspešnic in sodelavec pri programu National Geographic Chanell. Ker sam ni znanstvenik, ima bralec seveda svobodo, da tehta smiselnost njegovih argumentacij, ki jih sicer v veliki meri pobira iz objavljenih raziskav. Skratka, gre za vprašanje tesnobe zaradi priložnosti, ki jih nismo izkoristili. V preteklosti bi torej lahko ravnali drugače. Kaj storiti s tem? – Se gristi ali sprejeti travmo?

Ako se odločimo, da svoje zgrešeno dejanje pogledamo z očmi tretje osebe, smo iz njega naredili zgodbo in obenem smo bol tudi izrazili, in če naredimo še nadaljnji korak – da v prihodnosti v podobnih okoliščinah ravnamo drugače, smo neljubi del sebe predrugačili. Še več, če vemo, kaj obžalujemo, vemo, kaj resnično cenimo. Torej pot spoznavanja samega sebe.

A tu ne gre pretiravati. Vsaka izbira implicira to, da lahko odločitev kasneje obžalujemo. Avtor je racionalen – na vrh postavite nekaj topik, ki imajo najvišjo vrednost, kot so odnosi, delo … Zraven pa drobni test: ali bom v prihodnosti obžaloval, če tega ne bom storil? Vsekakor pa vseh dilem ne gre jemati krucialno in vanje vlagati ogromno energije. Pri banalnostih, kot je barva ploščic v kopalnici, velja izbrati kaj, kar je dovolj dobro, četudi ni sanjsko.

Izzivalni priročnik, saj mu ne sledimo kot bibliji, temveč se ob njem preizprašujemo. Stari so to sicer reševali z enostavno maksimo – Vse je za nekaj dobro, ki pa so ji šli vseeno poiskat vsebino.