Komentar / Miš

Janko Lorenci

3. 3. 2023  |  Mladina 9  |  Kolumna

Janša nas je pehal na evropski vzhod, nova oblast je zasukala krmilo nazaj proti zahodu. To je pomembna, a v naši zunanji politiki tudi edina omembe vredna sprememba. Zdaj se damo znova pohlevno nositi glavnemu toku v Uniji.

To se izrazito kaže na primer v resoluciji o razvoju naše vojske, ki pravi, da bomo zanjo do leta 2030 porabili dva odstotka BDP. Resolucije niso obvezne, moč pa imajo in odsevajo stanje političnega duha. Temu bojevitemu papirju med strankami nasprotuje le Levica. Z razlogi: dodatni denar za vojsko bi krvavo potrebovali drugje, med drugim za napovedane reforme. Poleg tega formalni šef Nata Stoltenberg govori, da sta dva odstotka samo minimum, spodnja meja. Če ne podležemo vojni psihozi, pa Rusija za Nato, Unijo in Zahod sploh ni resna grožnja, saj še Ukrajine ne more premagati. Zakaj torej nov val oboroževanja?

Tudi glede ukrajinske krize slepo sledimo glavnemu toku. Ta se vali v napačno smer. Vojna, ki se ne more končati z zmago nobene strani, se vleče, Ukrajino uničuje, Evropi in nam pa dela velikansko škodo, materialno in nematerialno. A se vedemo kot izgubljeni vrh Unije: Rusijo je treba premagati.

Naše capljanje za velikimi in močnimi je deloma razumljivo: majhni smo, ukrajinska kriza ni enoznačna, ne štrleti iz glavnine je najvarneje in najudobneje. V razmerju do zunanjega sveta je to naša tradicionalna drža. Taka je naša diplomacija, a ton ji seveda daje izvršna oblast, v tem mandatu ministrica Fajonova in premier Golob. Od ministrice ni pričakovati sprememb zunanje politike. Od Goloba – zlasti od Goloba pred volitvami – pa bi pričakovali več širšega razmisleka tudi na tem področju.

A prav v zvezi z Ukrajino ga pač ne kaže. Mirovno peticijo s prvopodpisanim Kučanom je posredno označil za kapitulantsko do Putina. To je zanikrna manipulacija, ki več kot o peticiji pove o Golobu. Bilo bi neprimerno bolje, če bi premier ravnal v duhu peticije – se torej jasno in tudi s kakim dejanjem zavzel za čimprejšnjo prekinitev vojne. Slovenija se ta čas trudi za nestalni sedež v varnostnem svetu. Prinesel nam ne bi ali ne bo nič razen nekaj ameriških trepljajev. Prekinitev vojne pa bi bila za nas izjemno olajšanje – varnostno, ekonomsko, ekološko …

Noben pameten razlog ne govori proti temu, da bi Slovenija sprožila lastno mirovno pobudo in skušala z njo razrahljati fronto neumnega in slepega evropskega capljanja za Ameriko. S tem nič ne tvega; za to bi bilo mogoče pridobiti tudi kakega zaveznika v Evropi; temu je naklonjena več kot polovica sveta in v to smer se počasi obrača javno mnenje na Zahodu. In sedanja oblast bi se v miru bistveno laže dokopala do še enega mandata.

Bi bila taka pobuda naivna? Se zanjo ne bi nihče zmenil? Morda pa bi se, če bi jo nepričakovano ponudila taka ovčka, in to iz dozdevno povsem složne EU. In naj kar čakamo, da se vojna vleče, zaostruje, pobija množice Ukrajincev in Rusov, ogroža svet in zelo konkretno škodi tudi nam? Se res ne znamo izviti iz vojne psihoze?

Pobuda bi seveda morala, enako kot že nekaj mirovnih predlogov, temeljiti na obojestranskem popuščanju in koristih obeh, Ukrajine in Rusije. Ukrajini je treba tudi z orožjem pomagati naprej, saj bi bila sicer hitro poražena, hkrati pa resno delati za mir. Jedro pobude: ruske čete zapustijo Ukrajino, ta pa prizna visoko avtonomijo Donbasa in razglasi nevtralnost (kar ne izključuje članstva v EU). To ne bi bila kapitulacija pred Putinom, prihranilo pa bi ogromno življenj in že srednjeročno koristilo vsem.

Država, zlasti majhna, mora biti pragmatična. A vsaj toliko potrebuje trezen pogled na širšo sliko, v tem okviru pa živo pozornost za svoje interese. Naši (zunanji) politiki obojega manjka – preveč se klanja velikim, preveč se čuti majhno, premalo opazuje širša gibanja. Ta so slaba, kar alarmantna. Krize prejšnjega desetletja so razmajale vse, rešile pa ničesar. Vse so se preselile v novo desetletje in pridružile so se jim nove – med drugim veliko geostrateško preurejanje sveta in ukrajinska vojna kot njegov sestavni del.

Skratka, nemir, nepredvidljivost, kriznost se rišejo kot prihodnost sveta, tudi slovenskega. V takem trajnem izrednem stanju tudi zunanja politika ne sme ostati rutinska, zaspana, neiniciativna … Slovenija je ranljiva navzven in navznoter. Na zunanjem terenu nas bi najbolj ogrozila huda oslabitev ali celo razpad EU. Ukrajinska vojna pa Unijo kljub sedanji enotnosti slabi in razkraja, saj med drugim slabi članice in krepi nacionalne egoizme. Podobno ranljivi smo navznoter: dokaz za to so občasni vzponi nedemokrata Janše na oblast. Nikakor se nismo povsem razsuli, a v zadnjih 30 letih suverenosti, demokracije in kapitalizma smo skoraj vse razprodali ali razgradili (nevarno se že majejo tudi javne službe), zgradili pa razen avtocest nismo skoraj nič. To je klavrn razvoj.

Naša zunanja politika je res neiniciativna siva miš – vendar nič slabša od našega splošnega razvoja; njegov otrok je. Navzven in navznoter nas lahko bolj kot vsak Nato in vsaka lastna vojska (sicer potrebna, a trezno koncipirana in financirana) varujejo zdrav materialni razvoj, trdne institucije, socialna država, na tej podlagi pa Janez Novak, ki se v svoji državi čuti v osnovi varen in bi brez nje kaj izgubil. Zato je patriot tudi z razumom, ne le s srcem.

K taki družbi in državi prispevajo vse politike: ekonomska, socialna, kulturna – in zunanja. V vojnah, ki tako vplivajo na ves svet kot ukrajinska, postane zunanja politika nadpovprečno pomembna. Dobre učinke pa lahko prinese le, če želi doseči mir, in za to tudi kaj naredi. Mir je naš vitalni nacionalni interes. Ne delati zanj je zanemarjanje tega interesa. To bi moral prvi vedeti premier.