Barbara Pia Jenič / Igralka in režiserka, ki gleda na senzibilnost kot na zatočišče sredi ponorelega sveta

Kaj je senzorialno gledališče? Gre za tip gledališča, ki poleg poudarka na čutnih zaznavah, kot so okus, vonj in dotik, vključuje tudi interaktivnost občinstva ter vsebine, ki jih je mogoče razumeti na mednarodni in medkulturni ravni. V stik z njim je Barbara Pia Jenič prišla že v zgodnjih devetdesetih, ko je spoznala in začela sodelovati z Enriquejem Vargasom, ustanoviteljem španskega Teatra de los Sentidos. Takrat je bilo to zanjo, čeprav že vajeno odra in igre, nekaj povsem novega, na področju senzoričnega in senzorialnega se je hitro začela počutiti domače in navdiha do danes ni izčrpala.

Lani je na primer v predstavi V iskanju smisla, ki jo je posredno navdihnila pandemija koronavirusa, obiskovalce soočala z vprašanjem smisla v različnih kriznih obdobjih v zgodovini, leto poprej pa se je v predstavi z naslovom Dišeče skrivnosti posvečala vonjavam, s katerimi se kot občasna oblikovalka vonjav v gledališčih ukvarja že vsaj dvajset let. »Jasno je, da so bile vonjave pomemben del umetnosti in gledališča – do razsvetljenstva. Šele ko se je po zaslugi Freuda, Kanta in drugih mislecev razširilo prepričanje, da je um superioren, vonj pa nekaj primitivnega, je izgubil svoj položaj tako v umetnosti kot v vsakdanjem življenju,« razloži. »Zato mi je bil pri tem projektu izziv pokazati, kako lahko uporabljaš vonjave na odru, da delujejo tebi v prid, čeprav se tega veliko ljudi boji, ker velja prepričanje, da vonja ne moreš nadzorovati.«

Že kot otrok je počela skoraj vse, kar je bilo ustvarjalnega mogoče početi. Slikala je, risala, brala, pisala zgodbe, poezijo, hodila k pevskemu zboru, filmskemu krožku, izdelovala nakit ... Kot najstnica je plesala v popularni plesni skupini Mojce Horvat, kasneje pa pri Matjažu Fariču in Iztoku Kovaču. Spoznala je umetnika Bojano Kunst in Igorja Štromajerja, ki sta jo vključila v svoje eksperimentalne gibalno-plesne projekte. Tam je dobila prve odrske vloge, ki so bile precej drugačne od njenih dotedanjih predstav o teatru. Prav onadva sta jo začela nagovarjati, da naj se začne ukvarjati z igro. Tako se je, ko je dokončno obupala nad ekonomijo, kar je bila njena prva izbira študija (pozneje jo je, že polno vpeta v ustvarjalne projekte, dokončala izredno), vpisala v legendarno Gledališko in lutkovno šolo (GILŠ) KODUM pod taktirko Metke Zobec, v kateri so se od začetka pa do konca devetdesetih kalili številni slovenski kulturniki.

Prek GILŠ-a se je nazadnje seznanila tudi z Enriquejem Vargasom ter njegovim konceptom senzoričnega gledališča in začelo se je njuno sodelovanje. Sčasoma je vse bolj opuščala ples in dajala prednost igri, obenem pa je usvajala koncepte senzorialnega gledališča in kmalu ustanovila zavod Senzorium. »Pri senzorialnem teatru ne gre toliko za nastop na odru, temveč za ustvarjanje imerzivnih okolij. Tega sem se prvič naučila že, ko sem prišla k Vargasu v Madrid na gostovanje in ugotovila, da moram sceno tudi v celoti postaviti sama.«

Do leta 2004 je tudi Senzorium izvajal predstave v obliki labirintov, ki so delovali tako, da so ustvarjalci v ogromnem praznem prostoru iz zaves ustvarili labirint, v katerega je vstopil obiskovalec. »Vse je bilo črno, tako da si se mimogrede izgubil, prišel v en prizor, pa spet v drugega ... okoli tebe pa je vse dišalo in lahko si tipal različne teksture. Močna izkušnja za vse čute,« se spominja režiserka in poudari, da je bilo pri tem najpomembnejše dati vsakemu obiskovalcu občutek, da gre skozi to izkušnjo prvi. »Ni smel čutiti, da se je pred njim zvrstilo že na stotine ljudi, poleg tega pa je moral imeti občutek, da se interakcija z igralcem odvija spontano. To je Vargasova metodologija senzorialnega jezika, ki jo zelo čuvam, saj se mi zdi, da tisti, ki jo kopirajo, pogosto poberejo samo površinske učinke, nimajo pa poglobljenega treninga, da bi vedeli, kaj je razlika med senzoričnim in senzorialnim in kaj izkušnjo v resnici dela čarobno.« To pa je po njenih besedah znanje, kako delati z obiskovalcem; povzročiti, da postane notranje aktiven, igriv in radoveden, da popolnoma zaupa in se preda.

Pomemben vidik njenega delovanja je tudi delo na področju govora, iz katerega je magistrirala. Vodi številne delavnice za govor in komunikacijo, posebej veliko pa ji pomeni, da že dve desetletji komunikacijske veščine uči medicinsko osebje v Univerzitetnem kliničnem centru Ljubljana. »Tu mi pridejo prav tudi izkušnje z igro in vživljanjem v različne vloge, saj jih učim kriznega komuniciranja s pacienti in njihovimi svojci. Senzibilna komunikacija in senzibilnost nasploh se mi zdita nujni tudi v medicini, zdravstvu, na sodiščih, ne le v teatru. Ko jim iz prve roke pokažem, kaj doživlja denimo nekdo, ki izgubi bližnjo osebo, tudi oni postanejo mehkejši. Prepričana sem, da moramo ljudje, ki premoremo določeno senzibilnost, to posredovati naprej, saj smo lahko na ta način ostalim ljudem zatočišče na tem svetu.«