Lado Kralj: Ne bom se več drsal na bajerju

+ + + +

Jama, pa ne Zelena

Decembra lani umrli gledališčnik Lado Kralj, ustanovitelj in motor gledališč Glej in Pekarna, profesor gledaliških ved ter poznavalec teorije in prakse avantgardnega gledališča, je po zbirki Kosec koso brusi, v kateri se sklicuje na žanr moralitete, spisal še roman Če delaš omleto o komunistki Mileni Mohorič, ki je prisegla Stalinu, kar je imelo po resoluciji Informbiroja kaznovalne posledice. Omleta je iz vica o francoskih nadrealistih, simpatizerjih kompartije, ki so obiskali Sovjetsko zvezo in jim je eden od gostiteljev povedal, da je treba za omleto razbiti kakšno jajce. »Razbita jajca vidimo, ampak kje je zdaj tu omleta?« naj bi ga bili vprašali.

Ne bom se več drsal na bajerju je vojna in okupacijska zgodba o Jami oziroma Na Jami, ljubljanskem območju med Spodnjo in Zgornjo Šiško in samostanom z bajerjem, kjer Evo, gojenko gospodinjske šole, ki ima domicil v samostanu, osvajata dva: okupacijski tenente Tagliati in odraščajnik Ivan. Nevarna razmerja v nesimetričnem trikotniku nuna–zlobni perkmandeljc–aktivist so prav napeta, Ivan recimo že čaka ob draveljskem pokopališču z morilskimi mislimi, vendar nastopi kapitulacija in plenjenje skladišč.

Kraljeva Šiška z iz zgodovine in morda spomina pobranimi originali, recimo Hinkom Smrekarjem v Vili Kurnik, je ekvivalent Zelene jame Marjana Rožanca, kjer se godijo Ljubezen in kratke zgodbe iz zgodnjih zbirk. Marjanček iz Ljubezni je naivno odprt za vse strani, Ivan obratno, on je čuječ, zaljubljen, aktiven in konspirativen.

Prijatelj vosovec mu je mentor tudi v življenjskih preizkušnjah, zato ga po kapitulaciji Italije umaknejo v partizane. Partija in VOS, po Ivanovem prepričanju, vesta, koga odstraniti, in preprečujeta, da bi mularija s kljuko namesto pištole razoroževala italijanske oficirje ali da bi tatovi zelja prekinili prijateljstvo med kmetstvom in partizani; po vojni seveda nastopi razočaranje.

Kralj je eden boljših poznavalcev zgodovine (in) literature v času med obema vojnama, zato v romanu ne nastopajo le gledališki prostori Ferda Delaka ali Kino Šiška ob progi in šišenska železniška postaja, celotno poglavje je napisano čez Kocbekovo zgodbo Črna orhideja iz zbirke Strah in pogum in morda ji daje s tem tudi poklon.

Kraljeva literarna rekonstrukcija prostora je prepričljiva, prav tako občutek absurdnosti, ki preveva vojni čas, ko ljudje umirajo nesmiselno, zaradi italijanskih strelov v hrbet in splašenosti okupatorjev, tudi doslednega sledenja okupacijskemu geslu »še premalo smo jih pobili«. Roman je postavljen na neugotovljivo mejo med (psevdo)memoarskim in poznavanjem zgodovinskega, takratni pivovarna, skladišča, transporti, ulice in kmetije, samostan in provizorične kasarne ohranijo ostre poteze. Tudi jasne črno-bele odtenke, skladno s protagonistovim prepričanjem. To je še nadgrajeno z Evinim branjem Valvazorjeve Slave, in ker je tam nekaj vraževerja, ga ohranijo tudi Šiška in njeni v prvem vojnem polčasu. Duhovit, celo ironičen roman, spretno in vpleteno spisan s poznavanjem časa in morda podkrepljen z izkušnjo vojne.