Gorillaz: Cracker Island
2023, Parlophone
+ + +
Ko vidimo, da na isti plošči nastopajo Stevie Nicks, Bad Bunny, Tame Impala, Beck in Thundercat, smo lahko takoj prepričani, da so jo zakuhali tisti navihanci, ki so v času pandemije v en komad uspešno strpali Eltona Johna in baltimorskega (t)raperja 6lacka. Seveda govorimo o napol fiktivni zasedbi risanih likov, o radikalno eklektičnih mojstrih združevanja nezdružljivega, ki pod vodstvom Damona Albarna, frontmana legendarne britpop zasedbe Blur, že dobrih dvajset let navdušujejo pod imenom Gorillaz.
Zakup člankov
Celoten članek je na voljo le naročnikom. Če želite zakupiti članek, je cena 4,5 EUR. S tem nakupom si zagotovite tudi enotedenski dostop do vseh ostalih zaklenjenih vsebin. Kako do tedenskega zakupa?
+ + +
Ko vidimo, da na isti plošči nastopajo Stevie Nicks, Bad Bunny, Tame Impala, Beck in Thundercat, smo lahko takoj prepričani, da so jo zakuhali tisti navihanci, ki so v času pandemije v en komad uspešno strpali Eltona Johna in baltimorskega (t)raperja 6lacka. Seveda govorimo o napol fiktivni zasedbi risanih likov, o radikalno eklektičnih mojstrih združevanja nezdružljivega, ki pod vodstvom Damona Albarna, frontmana legendarne britpop zasedbe Blur, že dobrih dvajset let navdušujejo pod imenom Gorillaz.
Ko se je zdelo, da se je ves prah, ki ga je bend dvignil z izjemnim mikstejpom Song Machine, Season One: Strange Times (2020), šele dobro polegel, nas je Gorillaz počastil z odličnim prvim singlom z nove plošče, naslovno skladbo, na kateri za spremljevalne vokale poskrbi neosoulovski slavček Thundercat. Pri tem smo se spraševali, ali bo zasedba še naprej vztrajala pri eklektičnem ustvarjanju samostoječih skladb – žanrsko neobremenjenih sodelovanj z glasbeniki z vseh mogočih vetrov – in jih ponovno zapakirala v shizofreno zbirko brez očitne rdeče niti. Nato je postregla z naslednjo skladbo, na kateri zasanjan refren odpoje Kevin Parker (Tame Impala), ob njenem izidu pa je začelo postajati jasno, da se je bend posvetil ustvarjanju koherentnega, slogovno osredotočenega albuma. Njegovo hrbtenico sestavljata nostalgičen synthpop in elektropop, s katerima se je Gorillaz v preteklosti že spogledoval, a se vanju še nikoli ni tako poglobil.
Osma plošča slovite virtualne zasedbe je njen najcelovitejši in slogovno najbolj osredotočen izdelek doslej, a novoodkriti žanrski fokus je dvorezni meč.
© Arhiv založbe
Novoodkriti žanrski fokus je dvorezni meč: čeprav gre za bendov najcelovitejši studijski izdelek doslej, ki sprva steče zares gladko, nostalgično-synthovski zvok, v katerem se je Gorillaz trdno zasidral z obema nogama, do konca plošče malce zvodeni, po nekaj zaporednih poslušanjih pa se zdi celo nekoliko postan. Albumu enostavno manjka eklekticizem, ki je bendove dosedanje izdaje naredil tako vznemirljive in pestre. Enoličnost razpoloženja sicer vmes uspešno preseka latinpop banger Tormenta, v katerem taktirko prevzame portoriški superzvezdnik Bad Bunny, najbolj množično streamani izvajalec lanskega leta. To je edina skladba, pri kateri gostujoči vokalist prevzame vlogo protagonista, preostali gostje so tu predvsem za harmonično popestritev, kar je pravzaprav dobrodošlo, saj so v ospredje postavljeni Albarnovi značilno sladkobni, a melanholični napevi, torej tisti glavni element, ki ga pri Gorillazovi glasbi iščemo Blurovi feni.
Čeprav bend v dobršnem delu albuma igra tako varno, do radijskih valov prijazno igro, da celotna zgodba pusti rahlo grenek priokus, mu tudi tokrat ne moremo očitati nič resnega. Morda pogrešamo kakšen nalezljivo speven hit, po kakršnih zasedba slovi, vseeno pa formula, po kateri ustvarja, tudi tokrat preprosto deluje.
Pisma bralcev pošljite na naslov pisma@mladina.si. Minimalni pogoj za objavo je podpis z imenom in priimkom ter naslov. Slednji ne bo javno objavljen.