»Vsaj 49 otrok je bilo podvrženih prostituciji«

Društvo Ključ deluje na področju trgovine z ljudmi, pri čemer je daleč največji delež njihovih uporabnic žrtev prostitucije. Zdaj so izvedli raziskavo o prostituciji med mladimi v Sloveniji in ugotovili, da bi lahko bilo v Sloveniji v zadnjih petih letih v prostitucijo prisiljenih tudi do 248 mladoletnih oseb, večinoma deklet. Pogovarjali smo se s Polono Kovač, politologinjo z magisterijem iz socialnega dela, ki predseduje društvu zadnji dve leti, v različnih vlogah pa tam deluje že od leta 2006.

Zakaj ste se odločili, da raziščete, kakšno je stanje glede prostitucije med otroki in mladoletniki? 

K temu je prispevalo več dejavniko v. Zadnja leta je večina naših uporabnic in uporabnikov, torej žrtev trgovine z ljudmi in uporabnikov programa »Podpora osebam v prostituciji in pri izhodu iz nje«, slovenskih državljank in državljanov. Pri delu z žrtvami pridobimo vpogled v njihovo preteklost in večina jih pojasnjuje, da so bile prvič spolno zlorabljene že v otroštvu, in tudi, da se je prostitucija začela že pred njihovim 18. letom, torej pred polnoletnostjo. Izkušnje so sicer zelo podobne, kot jih imajo dekleta iz tujine. Vsako leto o prostituciji otrok dobimo tudi nekaj anonimnih informacij, ki jih posredujemo policiji. Poleg tega smo lani prejeli nagrado švedske kraljice Silvije za delo na tem področju. Tako smo bili tudi v stiku s tamkajšnjo organizacijo Child 10, ki je izvedla raziskavo, koliko otrok je bilo pri njih novačenih v prostitucijo ali imelo izkušnje s spletno ali siceršnjo prostitucijo. In številke so bile grozljive. Zato smo se odločili, da vsajpotipamo, kako je s tem pri nas, in dobimo podlago za nadaljnje delo na tem področju. Naša zaveza namreč je, da raziskovanje tega področja nadaljujemo tudi v prihodnje.

In kako ste pridobili podatke o razširjenosti prostitucije med mladimi?

Na več kot 900 naslovov smo poslali vprašalnik z nekaj preprostimi vprašanji, in sicer kolikokrat v zadnjih petih letih so strokovni delavci, ki delajo z otroki, sumili, da bi otrok lahko bil žrtev prostitucije, in kolikokrat so bili o tem prepričani. Vprašalnik smo poslali vsem srednjim šolam v Sloveniji, centrom za socialno delo, posebej koordinatorjem za preprečevanje nasilja, vzgojnim zavodom, mladinskim domovom, stanovanjskim skupinam ter nevladnim organizacijam, ki delujejo na področjih dela z mladimi, dela z osebami s težavami z zasvojenostjo, z žrtvami nasilja in spolnih zlorab, brezdomci in osebami, ki imajo težave v duševnem zdravju. In tudi mi smo dobili zelo skrb zbujajoče številke.

Povejte. 

Dobili smo kar 351 izpolnjenih vprašalnikov. Za vsaj 49 otrok so bili strokovni delavci prepričani, da so podvrženi prostituciji, pri čemer jih je bilo vsaj sedem mlajših od 15 let. To je najnižja vrednost, popolna gotovost, kar 186 otrok pa je zgornja meja. Da obstaja možnost, da se to dogaja, pa so odgovorili za vsaj 120 in pa kar do 248 otrok.

Laično bi si predstavljali, da so bili vsi ti sumi obravnavani pred pristojnimi strokovnimi in tudi represivnimi organi. 

Da. Večina jih je odgovorila, da so v teh primerih obvestili centre za socialno delo, policijo ali nevladne organizacije, nekateri pa so odgovorili, da niso obvestili nikogar, ko so izvedeli za sum prostitucije mladoletne osebe. Zakon sicer zavezuje vsakega strokovnega delavca, da prijavi vsako uradno pregonljivo kaznivo dejanje, za katero izve pri svojem delu. V praksi pa ni vedno tako.

Velika večina žensk, ki so se znašle v prostituciji, pojasnjuje, da so bile prvič spolno zlorabljene že v otroštvu. In tudi, da se je prostitucija začela že pred njihovim 18. letom.

Verjetno imate določen vpogled, kako uspešna sta na tem področju policija in tožilstvo. >

Za nas je dodatno moteče to, da ne moremo ugotoviti, ali so bili povzročitelji, bodisi klienti ali zvodnice in zvodniki, kaznovani. Težava je, da se podatek o tem, ali je šlo za prostitucijo ali ne, izgubi med postopkom. Če gre za osebo, mlajšo od 15 let, se to obravnava kot spolni napad na osebo, mlajšo od petnajst let. Treba bi bilo dodatno beleženje, da bi bilo jasno, za kaj je v posameznem primeru šlo. Potem je tu skupina žrtev starosti med 15 in 18 let. Kupovanje storitev prostitucije pri teh osebah je v Sloveniji kaznivo, kljub temu da je načeloma prostitucija dekriminalizirana. A kar se te starostne skupine tiče, tega nihče ne preiskuje. In glede na izkušnje, ki jih imamo, lahko rečem, da tudi če bi to se preiskovalo, bi bilo breme spet na žrtvi. In sicer bi se spraševali, ali je storilec lahko vedel, da je dekle mlajše od osemnajst let, ali pa to ni bilo očitno, ker gre za »malo bolj telesno razvito osebo«. Kar pa se kaznivega dejanja zlorabe prostitucije ali trgovine z ljudmi tiče, pa so v vseh teh letih na policiji in tožilstvu obravnavali kaka dva primera.

Društvo Ključ se osredotoča na področje trgovine z ljudmi. S katerimi primeri se najpogosteje srečujete? 

Daleč največ naših uporabnic je oseb z izkušnjo prostitucije. Nekaj je tudi primerov služabništva, nekaj prisilnih porok in pa prisilno delo. Prav glede slednjega je država zelo slaba pri prepoznavanju. Večina teh primerov ni obravnavanih po kazenski zakonodaji kot prisilno delo, pač pa kvečjemu kot kršenje temeljnih pravic delavcev. Nasploh pa imamo v povprečju v varnih prostorih letno nameščene dve ali tri osebe, lani smo jih recimo imeli devet. Druge varne hiše, kjer so nameščene žrtve nasilja v družini, so ves čas polne, pri nas je malo drugače, ker je primerov, v katerih so prepoznane oziroma zaznane možne žrtve trgovine z ljudmi, manj, naenkrat lahko nastanimo pet oseb. Varni prostor sicer ni primeren za vse. Je zelo omejujoč, in če ni res fizične ogroženosti in če obstaja možnost alternativne namestitve, to spodbujamo in potem pri nas izvajamo le svetovanje. Po drugi strani pa je res, da oseba, ki prihaja iz izkoriščevalskega okolja, po navadi nima ravno veliko možnosti, kam bi se lahko zatekla in tam vsaj začasno varno živela. V 20 letih delovanja smo obravnavali več kot 500 oseb.

Večinoma gre torej za osebe, ki so se znašle v prostituciji. 

Da. In osebe, ki imajo izkušnje s prostitucijo, po naših izkušnjah potegnejo daleč najkrajšo. In sicer v smislu travmatiziranosti, okrevanja ter časa, ki je potreben za okrevanje, in vprašanje je, ali vse sploh res dokončno okrevajo. Različne organizacije se ukvarjajo z različnimi oblikami zlorab. K nam pridejo osebe, ki se jim je v življenju zgodilo več različnih oblik zlorab: spolne zlorabe, nasilje v družini, zasvojenosti, alkohol, droge, duševne težave in tako naprej. Včasih dobimo osebo, ki je tako zelo travmatizirana, da sploh ne veš, kje začeti, kaj najprej sanirati, da bo oseba lahko začela napredovati, okrevati. Naj ponazorim s primerom dveh naših različnih uporabnic. Prva je imela izkušnjo služabništva, druga pa izkušnjo prostitucije in sta bile nekako sočasno sprejeti v program. Kot noč in dan. Prva je bila zlorabljena prek služabništva, za svoje delo ni bila plačana, delati je morala tudi po 14 ur na dan na enem od veleposlaništev, grozili so ji, se zdirali nanjo. A zdaj živi dokaj normalno življenje, njeni problemi so zdaj čisto običajni problemi običajnih ljudi, nič več od tega. Drugi osebi, ki je prišla z izkušnjo prostitucije, pa se ne uspe pobrati. Še vedno jo spremljajo tudi stiske z zasvojenostmi in duševnimi težavami, večni boji za nekakšno mentalno preživetje, za to, da lahko preživi iz dneva v dan.

Zvodniki ali trgovci z ljudmi najpogosteje sploh niso tisti, ki so do žrtev prostitucije najbolj nasilni in ogrožajoči, ampak so to stranke.

Kako se sploh dekleta znajdejo v prostituciji? 

Večinoma ne gre za prisilo, ki jo vidimo v filmih, vsaj v slovenskem okolju ne. Manjkrat gre za fizično nasilje, večkrat za manipulacije. Pri mlajših dekletih z izkušnjo zlorab gre lahko tudi za to, da iščejo ljubezen tam, kjer je ni mogoče najti. Še vedno gre za koncept tako imenovanih loverboyev, moških, ki novačijo dekleta v prostitucijo, ampak na način, da se pretvarjajo, da so njihovi fantje, njihovi partnerji, in to delajo v bistvu za njih. Lahko gre tudi za izsiljevanje, če na primer tak človek pridobi fotografije ali posnetke spolnih odnosov te punce in jo prisiljuje v prostitucijo z grožnjo, da bo sicer te posnetke objavil na spletu. In dekleta, namesto da bi povedale komu, kaj se dogaja, privolijo v izsiljevanje. Veliko jih je tudi takih z izkušnjo zlorab od doma, ki so pobegnile in bile nameščene v kako od zavodskih oblik namestitve ali rejniško družino. Punce ves čas bežijo, od doma, iz zavodske nastanitve. Policija jih išče in najde, vprašanje pa je, ali se vprašajo, kaj se je dogajalo med tem, kje so bile, kako so živele, s čim so se preživljale.

Pravite, da je prostitucija aktivnost, ki trajneje zaznamuje osebo kot marsikaj drugega. 

Ta dekleta in ženske se, čisto laično povedano, mentalno umikajo iz svojega telesa, ko se jim dogajajo travmatične izkušnje, in pri prostituciji je to zelo pogosto. Gre za obrambni mehanizem, da posameznik lahko preživi stresno situacijo. Če se ti to zgodi enkrat ali dvakrat v življenju, še ne pomeni, da boš trajno poškodovan. Pri prostituciji pa se to lahko dogaja dvakrat ali trikrat na dan. In zgodi se, da so dekleta resno odsotna, da ne čutijo svojega telesa, ne čutijo na primer lakote, mraza, bolečine. Temu sledijo stanja depresivnosti, tesnobnosti, samomorilnosti. Dekleta, ki kdaj razmišljajo o prostituciji kot nekem izhodu iz težke življenjske situacije, recimo potrebe po denarju, se ne zavedajo zares, kako daleč stran od tistega, kar si v življenju resnično želijo, jih bo to potisnilo.

Poročilo o opravljeni raziskavi zaključujete s številnimi priporočili, kaj bi bilo treba storiti na tem področju. Katera so bistvena med njimi?

Društvo Ključ prištevajo med radikalnejše organizacije, kar se tiče stališča do prostitucije, a če bi preživeli kak mesec dni pri nas, bi videli, da sploh nismo radikalni, ampak govorimo zgolj iz izkušenj. Potrebni bodo premiki v glavah, ker je nesprejemljivo, da ljudje kupujejo nekaj od nekoga, ki se je prisiljen prodajati, ker ne verjame, da ima realne boljše možnosti v življenju. Ta nekdo je v veliki večini primerov ženska, celo dekle. Zato zagovarjamo tako imenovani nordijski model ureditve prostitucije, model enakosti, ki pravi, da gre pri prostituciji zgolj še za eno izmed oblik nasilja nad ženskami. To zagovarjamo zato, ker vidimo, kdo so osebe, ki so žrtve, in kakšne so posledice. Poleg tega vidimo, kako se stranke do njih obnašajo. Najpogosteje sploh niso zvodniki ali trgovci z ljudmi tisti, ki so do žrtev prostitucije najbolj nasilni in ogrožajoči, ampak so to njihove stranke. Vse raziskave in tudi naše uporabnice same potrjujejo, da moški večinoma ne hodijo po seks, pač pa po točno določeno vrsto seksa, in sicer seks z nadzorom. Ne kupujejo spolnosti, nežnosti, ampak nadzor. In otroci, deklice, mladoletnice so še toliko lažje podredljivi kot odrasli. To je podobno izhodišče kot pri spolnih zlorabah otrok.

Manjši delež storilcev je dejansko pedofilov, velika večina zlorablja zaradi možnosti nadzora, to jih vzburja. Vztrajamo, da se moramo začeti pogovarjati, zakaj prostitucija ni ok. Ker te ženske niso nič drugačne od mene ali katerekoli druge ženske, le njihova izhodišča so težka in žalostna, zato so pristale v prostituciji.

Predlagate tudi nekatere spremembe na področju kazenske zakonodaje.

Želeli bi si, da bi policija beležila, kdaj je šlo za prostitucijo in kdaj ne, in to ne le za osebe do 15 let, pač pa do starosti 18 let. Da bi torej lahko to izvedeli čim hitreje in to poskušali zaustaviti in da ta otrok potem ne bi zaril v svet drog in prostitucije ter vsega, kar pride zraven. Nekako moramo pomagati otrokom, da se sploh ne bodo znašli v prostituciji. Predlagamo, da se v kaznivem dejanju zlorabe prostitucije beseda »posega« zamenja z besedo »poseže«, saj ni primerno, da je kaznivo zgolj, če nekdo večkrat kupi spolne storitve mladoletne osebe, pač pa da je dovolj že, če to stori zgolj enkrat. Dodatna sprememba tega člena kazenskega zakonika bi bila nujna tudi z dodatkom »zvodništva« in »posredovanja« kot elementov kaznivosti, ker se danes lovimo okoli besede »izkoriščanje« prostitucije. In sicer do te mere banalno, da se morajo potem tožilci na sodiščih prerekati, kakšen odstotek, ki ga posrednik ali zvodnik vzame žrtvi, že pomeni izkoriščanje in kakšen ne, kar je bizarno. Nasprotujemo pa, da bi se osebe v prostituciji na kakršenkoli način kazensko preganjale, saj tam niso zato, ker bi si tega želele, kar pa je trenutno v zakonodaji že ustrezno urejeno.

Moški, ki novačijo dekleta v prostitucijo, se pretvarjajo, da so njihovi fantje, njihovi partnerji, in da to delajo v bistvu za njih.

Ker je to, da naj se pušča svoboda ženskam, da s svojim telesom nekaj zaslužijo, če si tega želijo, mit? 

Da. Vedno dopuščamo možnost, da so tudi primeri, ko se kaka ženska odloči, da se bo ukvarjala s prostitucijo, ker tako lahko dobro zasluži. A velika večina se jih je v prostituciji znašla, ker so jih do tja pripeljala dolga leta različnih oblik zlorab od mladih nog naprej. Ženske, ki se ukvarjajo s prostitucijo, sicer resda velikokrat govorijo o tem, da je to njihova lastna izbira. To jim namreč daje občutek, da imajo nadzor nad svojim življenjem, a ga v resnici nimajo, sploh pa ne, ko »opravljajo svoje delo«. Tako je, dokler niso tega tako zelo naveličane, da ne zmorejo več in si poiščejo pomoč. Tedaj, ko ne morejo več prenašati tega, kar se jim dogaja, začne bruhati iz njih krivica, ki se jim dogaja. Na misel mi pride naša uporabnica, ki je zelo suvereno govorila o tem, kako je bila ona dobra, najboljša pri svojem delu, najbolj zaželena v dotičnem nočnem lokalu. Dan zatem smo se začeli pogovarjati o njenih preteklih izkušnjah na tem področju in je povedala, da je bila njena prva spolna izkušnja, ko so jo štirje moški pri petnajstih posilili v državi izvora. To so pač mehanizmi preživetja – kul mi je, nihče me v to ne sili, vsaj nekaj denarja imam, bolje mi je, kot da bi delala za tekočim trakom … A dejstvo je, da mene na mojem delovnem mestu nihče ne posiljuje, spolno nadleguje, nad mano vrši različne oblike nasilja, nad njimi pa. Poleg tega osebe v prostituciji potem močno stigmatizira družba. To, da jih nazivamo spolne delavke, še ne pomeni, da so sicer kaj manj zaničevane. In ta občutek se potem tudi ponotranji. Pred časom smo govorili z dekleti, ki so uporabnice neke druge organizacije in imajo probleme z zasvojenostjo. Ko smo jih vprašali, ali imajo kakšne izkušnje s prostitucijo, so to vse zanikale, čeprav so nam njihovi svetovalci potrdili, da jih imajo. Nekaj prispeva okolje, nekaj tudi nekakšna privzgojena prepričanja, s tem povezana slaba samopodoba in to, da ne verjamejo, da v življenju sploh lahko delajo kaj drugega, da so vredne česa več.

Tveganje za različne oblike trgovine z ljudmi pa je veliko tudi na področju migracij. 

To je res. A zaznava in preiskanost na tem področju sta pri nas zelo slabi. Tu so mladi fantje, ki so se prisiljeni prodajati, če želijo priti do denarja, da plačajo tihotapcem za pot naprej. Vemo, da se je to dogajalo oziroma se dogaja tudi pri nas, dobili smo zelo veliko informacij o tem in smo obvestili policijo, a ker naj bi ti fantje prej ali slej zapustili državo, policija tega naj ne bi mogla preiskovati. Druga stvar, ki ima bolj mednaroden element, so prisilno beračenje, žeparjenje in prisilno izvrševanje kaznivih dejanj nasploh. Glede tega po mojih informacijah evropske policije dobro sodelujejo in so kar uspešne pri odkrivanju organiziranega kriminala, ki stoji za tem. Kar se prav posebej tiče migrantov – ravno včeraj se je naša sodelavka pogovarjala z migrantom, ki je odkrito povedal, da je bil že tudi v Belgiji, in ji pokazal brazgotino, ki je nastala, ko je tam prodal svojo ledvico, da je dobil denar za tihotapce. Da, to se dogaja tudi v Evropi, tako v EU kot v okoliških evropskih državah, čeprav so uradne statistike glede tovrstnih kaznivih dejanj tako nizke, da se zdi, da tega problema sploh ni.