Komentar / Reforme sredi viharja?

Janko Lorenci

10. 3. 2023  |  Mladina 10  |  Kolumna

Slovenija je v slabi koži. Težavne so zunanje okoliščine – posledice ukrajinske vojne, vročična geopolitika, inflacija, težave s podnebjem … Nič boljše ni doma – draginja, razdraženi sindikati, razdiralna opozicija, že pozabljeno olajšanje po Janševem padcu z oblasti.

Nova oblast je kot jedro svojega mandata napovedala velikopotezne reforme, ki bodo Slovenijo napravile bolj produktivno in socialno. A reformna realnost ne sledi obljubam in zbuja dvome.

Prvič, toliko reform na en mah ne zmoreta ne družba ne oblast. Drugič, po slabem letu ostaja nejasno, kakšne narave bodo reforme – res socialne in produktivne ali v tradiciji plazeče se privatizacije vsega počez. Vprašanje je tudi, ali lahko Golobovi liberalci – v marsičem neoliberalci, hkrati pa hegemon v koaliciji – sploh ponudijo zasuk od partikularnega in zasebnega k skupnemu in javnemu. Enako negotovo je, ali je oblast obljubljene reforme sposobna spraviti v življenje. Izračunov o njihovi ceni še nima.

Zdaj se vse zmedeno vrti okoli razsutega enotnega sistema plač in ostrega sindikalnega pritiska na oblast. Kaos je večidel sprožila vlada, ko se je z ošabno aroganco najprej ločeno pogovarjala z zdravniki, potem lahkotno obljubila povišico sodnikom itd. Nov dogovor s sindikati se zdi trenutno nemogoč.

Podobno je stanje v zdravstvu. Tudi tu se ne ve, kakšna bo obljubljena velika reforma, v praksi pa se pospešeno nadaljuje tiho pretakanje denarja in deloma ljudi iz javnega sektorja v zasebni ali polzasebni. Nadaljuje se, skratka, tiha privatizacija, nastajajo težko popravljiva izvršena dejstva, ki bodo javno zdravstvo še oslabila in zelo poslabšala življenje navadnega državljana. Denar bo še bolj odločal, kako zdravo in dolgo boš živel.

Ta proces že dolgo poganja del zdravstva, politika pa mu daje kritje ali ga spodbuja. Pri sedanji vladi je vprašanje le, ali to počne zavestno ali iz nevednosti in nesposobnosti. V obeh primerih javno zdravstvo peša.

Za zdravstveno reformo je na lastno pobudo neposredno odgovoren tudi Golob. Stanje reform vsiljuje vprašanje, kakšno oblast in kakšnega premiera smo izvolili. Je pred nami še Golob izpred volitev? Zakaj se je po njih znebil Bobnarjeve in Lindava; zakaj taka negotovost in zmeda okoli reform; zakaj ni zamenjal programskega sveta RTV; zakaj je pozabil na meritornost v kadrovski politiki; zakaj v objemu mnogih kriz zapravlja denar za vojsko; kako je lahko tako neodgovorno sprožil sindikalni nemir; kje se je zgubil pričakovani strateški pogled na celoto ali vsaj menedžersko učinkovito saniranje posameznih anomalij?

Zapisali smo že, da je Golob zunajserijski premierski potencial. Zdaj se oglašajo prvi dvomi o njegovi premierski kompetenci. Potencial ostaja, a je globoko neizrabljen, očitno tudi zaradi zajetnega ega, ki na novi poziciji moči izriva distanco do sebe in s tem občutek za realnost. Filozof Tadej Troha je za Goloba rekel, da kot bogat človek ne ve, kaj je sto evrov. Toda enaka težava je, da v tej vladi s premierom na čelu nihče res dobro ne ve, kako gre ravnati z milijardami. Tako se vlada na veliko zadolžuje, čeprav je čas poceni denarja in zadolževanja dokončno minil.

Pred leti je država zaradi neumnega ravnanja vlade (Janševe) že skoraj bankrotirala in tudi zdaj so razmere objektivno izjemno zahtevne. Jedro težav je v tem, da si oblast podobno kot takrat sama meče polena pod noge in v času hude stiske mnogih in izrazito negotove prihodnosti neti hud družbeni nemir. Ves pisani tabor, ki je Goloba spravil na vrh, postaja razočaran, nezaupljiv, oblast pa počasi izgublja verodostojnost in zaupanje.

A brez tega ni mogoče spraviti skupaj resnejših reform. Pot do njih se postopoma zapira. In kaj nam bo ostalo od vladavine te oblasti, če reform ne bo ali bodo skrpucane in nesocialne? En velik nič oziroma status quo, kriza in nadaljevanje postopnega slabšanja družbe.

Država je na nevarni prelomnici. Ali tudi v tem mandatu tonemo v žalostno ponavljanje Cerarjeve in Šarčeve zgodbe? Imamo vlado negibnosti in nadaljevanja slabih procesov, zlasti privatizacije in slabljenja javnih služb? Če je tako, smo v kaši vsi po vrsti, vsi se bomo znašli v krizi, v novi vladavini Janše ali, v najboljšem primeru, v iskanju novega novega obraza.

Temu se je treba izogniti, to je trenutek za alarm in streznitev. Položaj in duhove je treba umiriti, pozabiti na pretirane apetite, zadeve premisliti na novo. To nikakor ne velja samo za oblast, ampak za tako rekoč vso družbo – zlasti sindikate, gospodarstvo, civilno družbo, medije … Za umiritev pa je seveda najbolj odgovorna oblast, v njej pa premier s svojo veliko močjo v vladi, stranki in koaliciji. Ne vemo, ali se Golob zaveda resnosti položaja in potrebe po umiritvi in streznitvi. A odločilni streznitveni impulz mora priti od njega. Če hoče sebi in Sloveniji dobro, si bo skušal znova pridobiti izgubljeni politični kapital.

Moder politik bi to storil pošteno in vidno na zunaj. K temu morda spada javni nastop, v katerem prizna kako napako, realno naslika položaj in sestavi realistično reformno agendo. Najbrž se ne more izogniti niti zamenjavi kakega slabega ministra in spremembam v svojem kabinetu. Vse to in še kaj se seveda ne more zgoditi brez razmisleka o sebi, Robertu Golobu. Ki je dolžan gledati na stvari iz perspektive sto evrov in milijarde evrov.

Prišel je kot antipod Janše, prinesel olajšanje, optimizem in velika pričakovanja, se zdel dobronameren, jamstvo demokratičnosti in menedžersko učinkovit obet reform, ki bodo ustavile slabe procese in državljanom vrnile občutek elementarne varnosti. Menda mu ni vseeno, da bi odšel kot še en spodleteli, luzerski novi obraz.