Smeti naše vsakdanje

Pa pojdimo po vrsti. Doku Smeti naše vsakdanje, ki ga je posnel avstrijski auteur Nikolaus Geyrhalter (Kruh naš vsakdanji, Homo sapiens, Zemlja), ne skriva, da nas bodo ugonobile – ja, požrle, pobile in pogubile – smeti. Ne samo tiste »umazane« in »strupene« smeti, ki jih za sabo puščajo kemični obrati (in ostali »običajni« osumljenci), ampak smeti, ki jih za sabo puščamo mi. Smeti, ki spreminjajo pokrajino. Smeti, ki se kopičijo povsod. In Geyrhalter jih tam – povsod, na albanski obali, v Nepalu, na Maldivih, v švicarskih Alpah, v grškem morju, v puščavah Nevade, tam, kjer jih sploh ne bi pričakovali in kjer res delujejo povsem nenaravno – tudi najde. In ni dvoma, da tja ne sodijo. Nikamor ne sodijo. Ni okolja, kamor bi sodile. Ni okolja, ki bi jih hotelo. Ni okolja, kjer bi izgledale naravno. Vedno se zdi, da buljijo in strmijo v nas. Vedno delujejo srhljivo. In šokantno. In absurdno. Da bi se jih znebili, jim je treba vsak dan napovedati vojno, angažirati nepregledne množice ljudi ter si izmišljati masivne stroje, trike (ločujmo smeti! reciklirajmo! smetišče prekrijmo z zeleno travo!), gibanja (očistimo Slovenijo!) in ideologijo (ekologijo). A se vračajo. Kot slabo vreme. Kot travme. Kot hude sanje. Kot ultimativne pošasti. Uničujemo jih, ubijamo, a nočejo stran. Kot Michael Myers. Kot alien. Le da nas Myers in alien bolj emocionalno angažirata. Bolj nas ganeta kot smeti. In predvsem: smeti se ne moremo in ne moremo znebiti – le selimo jih. Z enega kraja na drugega. V Geyrhalterjevem dokuju ni dialogov, komentarjev in offov – vse je očitno. Vse je na dlani. Nič ne pomaga. Smeti so vse večje, ljudje pa vse manjši, tudi sami čedalje bolj podobni smetem. Pred nami je distopija: svet, ki si ga bodo pokorile smeti. Svet, ki ga bodo zgazile smeti. Svet, v katerem bo vse narejeno iz smeti. Že zdaj si domišljamo, da so nekaj estetskega, male umetnine, ready-made instalacije. Nekako moramo preživeti.

Kate Winslet nam v dokuju Nažrli se bomo do smrti, ki ga je tudi producirala, na dolgo in široko dokazuje, da nas bo ugonobila hrana – posebej mesna hrana. Pridelava mesa je – v paketu z globalnim sistemom prehrane – čista katastrofa, saj povzroča deforestacijo, izginjanje vrst, onesnaženje vode, presihanje pitne vode, lakoto, revščino, bolezni, odpornost proti antibiotikom (piščanci, s katerimi se ljudje tako množično sladkajo, zaužijejo preprosto preveč antibiotikov!), enormne izpuste toplogrednih plinov ( ja, vsa tista živina izdatno prdi!) in podnebne spremembe. Meso nas bo požrlo. Pridelava mesa je povsem spremenila planet – da bi lahko jedli meso, smo porazirali gozdove, ker živali, ki jih bomo pojedli, potrebujejo veliko krme. In veliko zemlje. Če svoje »politike« prehranjevanja ne spremenimo, bo do leta 2030 ostala le še desetina gozdov, pravi Kate, ki ne skriva, da so agroživilske korporacije grobarke staroselskih ljudstev v Latinski Ameriki in Afriki. A to naj vas nikar ne zavede: tudi mi – zahodnjaki, Evropejci – smo v očeh teh agresivnih, zavojevalskih korporacij le še staroselci. Naravnost rečeno: agroživilske korporacije imajo tako disproporcialno politično moč, da bi lahko rekli, da pridelava mesa – poleg vsega ostalega – ruši in uničuje tudi demokracijo. Kar je kakopak neprijetna resnica, kakor je neprijetna resnica tudi spoznanje, da je danes daleč največ DDT, PCB in dioksinov v oceanih. In vi ste že mislili, da bodo alternativa ribe. Nič, Kate je spet na Titaniku, ki tone. »Ura bije – časa zmanjkuje.« (dramatična glasba pojenjuje)

Vse, kar diha

Indijski doku Vse, kar diha, ki ga je posnel Shaunak Sen, avtor sijajnih Mest spanja, ne pušča nobenega dvoma, da nas bo ugonobilo onesnaženje. V New Delhiju – melanholičnem prizorišču okoljske katastrofe – že jemlje dih, toda ne zaradi svojega estetskega potenciala, ampak zaradi svoje apokaliptične toksičnosti. Ptice že omagujejo in strmoglavljajo – vidljivost je zaradi strašne onesnaženosti tako slaba, da vse pogosteje trčijo druga ob drugo ali pa ob kako stavbo. In ja, čedalje težje dihajo. Nadeem in Saud, brata iz delavske četrti, predano, s hipokratsko vnemo in kirurško natančnostjo rešujeta te ranjence polucije, te žrtve podnebnih sprememb, ki kažejo, da življenje nad mestom – v zraku – razpada. Rane so vse globlje. Kako hudo je? Zelo – celo črni sokoli, »zunajzemeljske« ujede, ne vzdržijo več. Padajo. Množično. Kar pomeni, da bo še več smeti – ujede se namreč hranijo s smetmi, »mrtvimi rečmi«. In v New Delhiju so orjaška, rekordna smetišča. A ker pada vse, kar diha, bo jedrska vojna povsem nesmiselna in nepotrebna – ker ne bo imela več česa uničiti. Kar velja tudi za nacionalizem, ki žre Indijo. Polži, divje svinje, opice in podgane bodo preživeli – če so preživeli ljudi ...

Matevž Lenarčič, slovenski aktivistični pilot, ki je svoje ultralahko letalo prelevil v »potujoči letalni laboratorij« za zbiranje podatkov o planetu in »dogajanju« v atmosferi, v Muratovićevem dokuju Temni pokrov sveta vse to več kot potrdi, saj pokaže, kako nas črni ogljik, saharski pesek in podnebne spremembe, produkti kapitalistične »neskončne« rasti, vse bolj mažejo, dušijo in ogrožajo. Zaradi onesnaženja zraka vsako leto umre sedem milijonov ljudi. Pokrov sveta je vse temnejši. Če nočemo treščiti ob točko, s katere ni vrnitve, bo treba gospodarsko rast zamenjati z odrastjo, pravi Lenarčič, ki prikima Vsemu, kar diha – z naveličanim glasom. To je povedal že milijonkrat.

Vsemu, kar diha pa rekviemsko prikima tudi veliki Werner Herzog. V dokuju Vulkanska ljubimca je zbral in zgostil spektakularne materiale, ki sta jih posnela slovita vulkanologa in filmarja Katia in Maurice Krafft. Dvakrat, v Indoneziji (Una-Una) in na Aljaski (Saint Augustine), sta se v zadnjem trenutku izmaknila fatalnemu izbruhu vulkana (lava je res hitra in silovita), na Japonskem pa ne (vulkan Unzen ju je leta 1991 pokopal), toda za sabo sta pustila posnetke, ki res izgledajo kot grandiozne razglednice iz pekla – kot osupljiva poročila o apokalipsi. Ali pa Velikem poku, če hočete. Ko gledate te posnetke, ni jasno, kaj se dogaja – ali tu nekaj nastaja ali pa nekaj izginja? Ali se tu nekaj začenja ali končuje? Ko Herzog gleda te erupcije, ta kaos, to uničevanje, te katastrofe, to divjanje narave, dahne: »Povsod je bil prah in prešinilo me je, da gledamo scenarij prihodnosti – bi lahko do takšnega onesnaženja prišlo tudi brez vulkana, zaradi človeškega obnašanja?« Če vprašate Nadeema in Sauda, potem je odgovor da.

Veseli delavec, delo finskega veterana Johna Webstra, pa opozarja, da nas bo ugonobilo delo. Ja, prav ste prebrali – delo. Tisto delo, ki bi nas moralo osmišljati. Tisto delo, ki ne izgleda več kot delo, temveč le še kot sabotaža dela. Delodajalci, voljni izvrševalci neoliberalnih zapovedi, so namreč delo prelevili v nekaj, kar je videti kot citat priročnika za sabotažo iz druge svetovne vojne. Nič, ameriški Urad za strateške operacije (predhodnik Cie) je hotel evropskim odporniškim gibanjem pokazati, kako ohromiti in onesposobiti (nacističnega, fašističnega) sovražnika. Sodobni delodajalci so ta priročnik priredili za svoje potrebe: delo so obremenili z množico nesmiselnih opravkov, nesmiselnih sestankov, nesmiselne birokracije in nesmiselnih bedarij (bullshit jobs, bi rekel David Graeber), tako da ljudje kljub avtomatizaciji, robotizaciji in digitalizaciji delajo več kot nekoč, ko so jim obljubljali, da bodo v čudežni prihodnosti, dobi avtomatizacije, robotizacije in digitalizacije (»tretje industrijske revolucije«), delali le še 15 ur na teden.

Zdaj pa jih tako zasuvajo z delom (pretežno administrativnim), da ne morejo ne dihati ne spati. Ali bolje rečeno: da si ne upajo več spati. Stalno morajo biti na voljo. Tipično delavko, ki ne sme več spati, vidite v Dekliški druščini, nemškem dokuju o 14-letni influencerki Leonie, kraljici Instagrama, ki mora nenehno objavljati nove in nove vsebine, podnevi in ponoči, ker njene fenice – in feni – ne spijo, stalno so online. Zdaj je online le še 12 ur na dan, pravi, a še pred kratkim je bila po 17 ur na dan. Starši in menedžerji jo ženejo, priganjajo, stiskajo. Nisi dovolj avtentična! Nimaš dobre ocene! Izboljšaj kakovost! Bolj si prizadevaj! Prodaja kopico produktov in brendov, prijateljev nima, ker stalno dela, starši pa pravijo, da vse to počnejo zanjo, za njeno prihodnost.

Leonie, mučenica otroškega dela, je vesela delavka, kolegica veselih delavcev, ki so stalno prižgani. Stalno morajo reševati povsem irelevantne »probleme« in opravljati povsem absurdne »naloge«. Menedžerji, ki delajo za delničarje in ki so jim plače odletele pod nebo, jih kurijo in cvrejo – brez milosti. Kot da niso ljudje. Kot da so v vojni. Silijo jih, da maratone pretečejo v šprintu, obenem pa brbljajo in nažigajo svoj žargon, ki je povsem nesmiseln (nihče ne ve, kaj točno govorijo, še sami ne), a jih upravičuje ter daje substanco njihovi praznini. Delavci so postali sovražniki. Stroški rastejo, plače padajo.

Delo je postalo disruptivno, delavci so žalostni in nesrečni, doživljajo stres in živčne zlome, izgorevajo in trpijo. Vsi so izgoreli, a se delajo, da niso, ker mislijo, da drugi niso – hej, saj se neprenehoma smehljajo! Že, toda za tistim nasmeškom tli izgorelost, pravi Christina Maslach, res ekspertka za izgorelost. Tisti nasmešek je specialni efekt izgorelosti. Tako vsak delavec misli, da je edini, ki je izgorel. In da so vsi ostali okej. Zato vsi molčijo. Zato vsi trpijo. Zato ni revolta. Zato se odtujenost, žalost, izgorelost in razčlovečenje le še stopnjujejo. Ljudje se bojijo dela. Ohromljeni so – in onesposobljeni. V ponedeljek se zbujajo v pekel. Ko se peljejo v službo, upajo, da bodo doživeli prometno nesrečo – da jim ne bo treba v službo.

Bodi moj glas

Vse te dokuje bo od 10. do 17. marca zavrtel Festival dokumentarnega filma, a na že utečenih lokacijah, v Cankarjevem domu, Kinodvoru in Slovenski kinoteki, bodo – poleg retrospektiv Huberta Sauperja (z razvpito Darwinovo nočno moro vred) in Maka Sajka (z nekoč »škandaloznim« dokujem Samomorilci, pozor! vred) – na voljo dokuji o stravmatiziranih ukrajinskih otrocih, ki v Centru za socialno in psihološko rehabilitacijo otrok v Lisičansku, »dvajset kilometrov od fronte« (no, Lisičansk, mesto v Lugansku, so medtem že okupirali Rusi), pripovedujejo grozljivke o svojih pijanskih, nasilnih, morilskih starših in razpadlih družinah (Hiša iz trsk); o fantastični, vizualno spektakularni, gotski notranjosti človeškega telesa, v katerega bodo kamere penetrirale na tako invaziven in kirurški način, da vas bo skelelo ter navdajalo z nelagodjem in obenem ekstazo (O strukturi človeškega telesa); o zloglasnem fašističnem »pohodu na Rim«, ki je leta 1922 na oblast pripeljal Mussolinija, ki ga neofašistični postfašisti slavijo kot svoj temelj in ki ga Mark Cousins na esejističen način skolažira iz arhivskih posnetkov in fašističnih propagandnih filmov, pri čemer ne pozabi omeniti, da je Mussolini najprej taktično in precej nejunaško ostal v Milanu, če bi »pohod« slučajno spodletel in bi moral na hitro zbežati v tujino, recimo v bližnjo Švico, kamor je hotel zbežati 23 let kasneje, a je obtičal na milanski črpalki (Pohod na Rim).

V Nedolžnosti, ki jo je posnel izraelski auteur Guy Davidi, avtor Petih razbitih kamer, boste videli, kako Izrael indoktrinira otroke, kako jih pripravlja na dolgo obvezno služenje vojaškega roka, kako jih to »pričakovanje« 18. rojstnega dneva že od malega travmatizira in kako to militarizira vsakdanje življenje, emocije in odnose, toda ko boste slišali, kako zelo se številni vojaškemu naboru upirajo in kaj vse so v pismih zapisali tisti, ki so potem za »domovino« umrli, boste začutili obrise progresivne, antinacionalistične, antimilitaristične izraelske skupnosti, ki – sredi Netanjahujevega pohoda na skrajno desno – navdaja z upanjem.

Lepo je videti alternativne skupnosti, ki kljubujejo norostim in nestrpnostim glavnega toka. V dokuju Patrick in kit glavač najstniški kiti glavači na britanski obali naredijo kolektivni samomor. Skupaj umrejo. Truplo ob truplu. Ja, katastrofa! Toda: ko to vidite, si rečete – zelo se morajo čutiti, da skupaj umrejo! Zelo morajo biti povezani, da so pripravljeni umreti za isto stvar – za skupno stvar! Vidimo kite glavače, ki so videti kot modeli za obe morske beštije v Avatarju 2 in ki potujejo po svetu, vsak po svoje, a se potem vedno najdejo – obstaja neka skrivna vez, ki jih vse življenje povezuje v skupnost. Umrli bi drug za drugega. Kdo je pa danes še voljan umreti za koga? Patrick Dykstra enemu kitu – no, kitici, Dolores – namesti kamero, da bi razumel, kaj se dogaja, da bi torej odkril skrivnost te revolucionarne skupnosti.

Alternativne skupnosti predstavljajo tudi drugi dokuji. Doku Bodi moj glas pokaže, kako Masih Alinejad, energična, karizmatična, aktivistična Iranka, ki živi v Ameriki, formira globalno spletno skupnost, ki nasprotuje obveznemu nošenju hidžaba, fundamentalističnemu diskriminiranju žensk in brutalnosti iranskega režima, ki istospolno usmerjenost kaznuje s smrtjo, magari z javnim linčem. Masih je Iranke, ki živijo v tujini, in Iranke, ki živijo v Iranu, povezala v tako mogočno, odločno in vplivno protestno kitovsko skupnost, da je iranski režim načrtoval njeno ugrabitev.

Doku Casa Susanna pa pokaže, kako se je ob koncu petdesetih let prejšnjega stoletja formirala skrivna skupnost transspolnih oseb, transvestitov in drag queens, ki so se shajali v letoviškem mestecu Jewett (New York), kjer so lahko – v »Casi Susanni« – uživali v svoji spolni identiteti in svobodi. »Totalni svobodi,« kot pravijo. Brez strahu. Drugod bi jih aretirali, zaprli in zasramovali, morda celo linčali. Drugod bi se jim zgodil Iran. Številni so naredili samomor – iz obupa. Homofobija je bila nacionalni šport. Tu, v »Casi Susanni«, pa so bili na varnem. In ko jih poslušaš, imaš občutek, da poslušaš kite, ki bi umrli drug za drugega.

Kdo ve, morda je kdaj tja zašla tudi pisateljica Patricia Highsmith, avtorica številnih ekraniziranih romanov o zapeljivem, kameleonskem kriminalcu Tomu Ripleyju ( ja, vedno se izmaže), protagonistka dokuja Ljubezni Patricie Highsmith, ki kot lezbijka v rodnem Teksasu ne bi prišla daleč, še v New Yorku ne (lezbični, napol avtobiografski roman The Price of Salt, alias Carol, je leta 1952 objavila pod psevdonimom »Claire Morgan«), zato se je na začetku šestdesetih let – slabih deset let po preboju, ki ji ga je zagotovila Hitchcockova ekranizacija njenih Neznancev na vlaku – za vsak primer raje preselila v strpnejšo, modernejšo Evropo (Francija, Anglija, Švica), kjer ji ni bilo treba nenehno poslušati: »Zakaj se ne oblačiš kot ženska?« Še manj: zakaj so protagonisti tvojih romanov le moški? A kot slišimo – Tom Ripley, kralj dvojnega življenja, je bil njen alter ego, kar se ujema z njenim dictumom, da je »pisanje le nadomestek za življenje, ki ga ne morem živeti«.

Bella ciao

Bella ciao je pesem, ki že desetletja kliče, vnema in prebuja skupnost. Množice. Revolt. Upor. Bella ciao je dokaz, da alternativa vendarle obstaja. In kot vidimo v dokuju Bella Ciao, ki ga je posnela Giulia Giapponesi, jo pojejo povsod, tudi v Kurdistanu, Iraku in Turčiji.

Vsi jo poznajo. Tudi vrstniki in vrstnice Grete Thunberg. Boj proti tiraniji, avtokraciji, diktaturi, zatiranju, zlorabam, trpljenju, fašizmu vedno spremlja Bella ciao. In Giulia Giapponesi jo skuša zgrabiti pri korenu – doku Bella Ciao je zgodba o izvoru najslavnejše pesmi na svetu, toda njen izvor je v resnici misterij.

Nekateri pravijo, da korenini v normanski pesmi iz 16. stoletja, drugi, da korenini v pesmi Koilen, ki jo je leta 1919 napisal in posnel Mishka Ziganoff, romski glasbenik iz Odese, tretji pa, da korenini v neki ljudski pesmi, ki jo je pela Giovanna Daffini. Nekateri pravijo, da je nastala šele po vojni, drugi, da so jo slišali že med vojno – magari z drugačnim besedilom.

Bella ciao je izmuzljiva, fantomska, hitra, presenetljiva, neodvisna, asimetrična, gverilska – kot partizani. Navdihuje, privlači in organizira. In ne pusti se definirati. Fašisti vedno vedo, da prihaja nadnje. Kdor jo prezira, se vedno izda, saj s tem prizna, da je tisti invasor, ki ga zagleda partigiano.

Urgentnih 7

Darwinova nočna mora, Hubert Sauper
Kultni šokumentarec o visokih stroških globalizacije

Ljubezni Patricie Highsmith, Eva Vitija
Dvojno življenje originalnega Toma Ripleyja

O strukturi človeškega telesa, Verena Paravel & Lucien Castaing-Taylor
Avtorja Leviatana najdeta novo pošast

Samomorilci, pozor!, Mako Sajko
Da mladi delajo samomore, je Slovence leta 1967 tako šokiralo, da tegale kvikija niso videli

Smeti naše vsakdanje, Nikolaus Geyrhalter
Kako smo postali smet

Vse, kar diha, Shaunak Sen
Bi jedrska vojna res zasenčila onesnaženje?

Vulkanska ljubimca, Werner Herzog
Mislili boste, da gledate specialne efekte – ne, zakonca Krafft sta pekel posnela v živo