Agata Tomažič: Čmrljev žleb

+ + + +

Najde ga, ki bil ji je kos

Čmrljev žleb, najnovejša knjiga domače pisateljice Agate Tomažič (1977), je kriminalka, zapiše in zagovarja v spremni besedi Maja Novak. V žlebu v snegu najdejo terenca, v njem zeta lokalne matrone in matriarhinje, 90-letne lastnice hotela in investitorke v žičnice. Moža njene hčere, ampak ta je čista zguba, najprej ji ni šlo smučanje, to veliko veselje hotelskih gostov in njene matere, lokalne kraljice na Betajnovi, ki se tokrat imenuje Strmčnik in je nekje na prelazu, kjer se z obeh strani prožijo snežni plazovi, potem se je hči izkazala za nesposobno še za vse drugo, vsaj v materinih očeh. Ostaja v senci premočrtne oblastne figure, denacionalizacijske upravičenke in prej gradbene inženirke, ki okoli nekdanjega družinskega hotela s pajdaši zgradi snežni raj, v njem pa brezsrčno, kot nekakšna snežna kraljica, tudi vlada, zlepa ali zgrda.

Čmrljev žleb je smučarski teren pod vršaci, poimenovan po žuželkah, okornih in nesposobnih, ki s svojo težo poškodujejo cvet, potomce poduči matica. Tako zrejo na zeta in njegovo smrt, samomor s trofejno in redko pištolo po pitju, medcelinskem hazardiranju in zapravljivosti ni presenečenje. S smrtjo presahne finančna negotovost, rajnki se je zadolževal vsevprek in podpisoval hipoteke na priženjeno, tako da ga ni škoda. Zet ni bil prvi, moža je matriarhinja prav mafijsko vgradila v temelje zgradbe, veleblagovnice, in bi še koga, si mislimo. Če ji ne bi nekaj prav cankarjansko leglo na dušo, da ni več ista. To njeno spremembo opazijo vsi, njenih 90 let pride za njo in jo požene po hribu navzdol, kljub ortopedovim striktnim prepovedim. Prosti pad(ec), potem ko je dolgo zadrževala svojo potencialno energijo in se komaj kaj starala, ob tem špekulirala, sklepala zavezništva, vse v imenu kraja in odgovornosti do njegovih prebivalcev, se prepričuje.

Agata Tomažič se pogosto loteva anomalij, v romanu Tik pod nebom je poznavalsko in od znotraj spregovorila o spremenjenih medijskih in uredniških praksah v temno zastekljeni stolpnici, tokrat s portretom neizprosne grebatorke prikaže poslovne prakse, ki niso kaznive, niso pa niti etične. Ki izkoriščajo tisti medprostor, ki ga lahko naseli karizmatičen posameznik, in mu v imenu napredka vsi gledajo skozi prste, tudi zaradi lastnih koristi. Razen zanikrnega kriminalističnega preiskovalca, ki pride malo vohljat. Če je že v zadevah kriminala nemočen, je močnejši v hobiju: je ljubiteljski zgodovinar, kot mnogi pri nas, in kolaboracija je očitno njegova ožja specialnost. Prisega na stadionu, preimenovanje akterjev in spet cankarjansko: kdo torej tisti je, če ni tisti, za katerega se predstavlja. Tam odpove tudi matriarhinjina zvijačnost.

Agata Tomažič v snežno zimsko idilo postavi brutalne, brez zadržkov izvajane metode nadzora in upravljanja, pod snegom je še marsikaj, kar bi se moralo razkriti, čeprav razkritja v resnici nikogar ne zanimajo. Roman, ki pokaže, kar smo po zgodbi Hilde Tovšak slutili – da niso ženske nič manj, tudi pri tajkunizaciji.