Robert Whitaker: Pogubnost kemopsihiatrije

+ + + +

Uporaba antidepresivov, antipsihotikov, nevroleptikov etc. ne ozdravi pacientov, ampak povzroča razmah duševnih obolenj.

Knjiga ameriškega raziskovalnega novinarja, ki je bil tudi urednik znanstvenih medicinskih publikacij na Harvardu, spominja na teorijo zarote, saj demonizira psihiatre, ki množično predpisujejo odrešilne tabletke. Toda zastavek je osupljiv: Američani so leta 2007 (knjiga je iz 2010) porabili 25 milijard za antidepresive in antipsihotike, kar je pol več od proračuna države Kamerun. Sploh, ker stroški zdravljenja in invalidnin v zadnji polovici stoletja naglo naraščajo. Sklep bi bil na dlani: višji je vložek, bolj se povečuje število nikoli končanih zdravljenj.

A Whitaker je natančen pregledovalec zgodovine farmakološkega zdravljenja, primerja čas pred tem, leta 1947, ko je po obravnavi brez antipsihotikov skoraj 80 odstotkov ljudi lahko spet uspešno živelo, in leto 1967, po uvedbi nevroleptikov, ko je po prenehanju jemanja zdravil dobro funkcioniralo le dobrih 30 odstotkov. Še huje, sklicuje se na študije, po katerih so pacienti, ki so šli skozi agonijo brez medikamentov, razvili modus vivendi, medtem ko so jemalci anti… postali kronični pacienti, pri katerih so se s časom pridružile še druge duševne motnje. Samo stanje stvari je alarmantno, če pomislimo na milijone prizadetih, ki živijo od boleznin in invalidnin, ker niso več v stanju opravljati svojega dela.

Laični bralec, ki ni psihiater ali farmakolog, bo težko presodil relevantnost podatkov, na katere se pisec sklicuje. Ima pa vsekakor prav, da se po zahodnem svetu širi epidemija, katere učinek je to, da množice zaradi duševnih travm niso več sposobne dejavnega bivanja.