Asta Vrečko / »Zaradi odločitve o združitvi dveh muzejev sem bila vseskozi deležna žaljivk, očitkov o nepoznavanju zgodovine in pomena osamosvojitve«

Ministrica za kulturo Asta Vrečko je na položaju nasledila Vaska Simonitija, ki se je nad svojim resorjem dve leti grobo izživljal. Njegova nasilna politika, ki je teptala strokovne ljudi in odločitve, je bila le vrh ledene gore, saj težav v kulturi že prej ni manjkalo. Desetletja se kopičijo sistemske težave in tudi zato ima večina kulturnih delavcev danes zelo nizke prihodke. Sedanja ministrica je doktorica umetnostne zgodovine, kustosinja razstav, tudi na mednarodni ravni, je docentka in znanstvena raziskovalka na ljubljanski Filozofski fakulteti. Tudi sama torej izhaja iz kulture in pri svojem delu se je največ posvečala slovenski in jugoslovanski umetnosti 20. stoletja. Ko je postala ministrica, je napovedala, da se bo lotila obojega: sporne Simonitijeve zapuščine in zavoženega kulturnega sistema.

Gospa ministrica, potem ko ste se na ministrstvu odločili, da boste Muzej slovenske osamosvojitve združili z Muzejem novejše zgodovine Slovenije v nov, večji muzej, ste si nakopali srd nekaterih, ki so sodelovali pri osamosvajanju, in predvsem opozicije. Vlado je zdaj tudi zato doletela interpelacija. Boste še naprej vztrajali pri združenem muzeju?

Osamosvojitev je eno od pomembnih obdobij naše zgodovine, ki pa ga je, kot vsako drugo, treba objektivno proučevati. Prav je, da se zgodovinarji, kustosi, dokumentalisti dela lotevajo znanstveno, ne politično. Tako kot muzeji niso mavzoleji, namenjeni poveličevanju, tudi niso namenjeni diskretizaciji, ampak morajo biti odprte in vključujoče institucije. Področje muzejev sicer kar dobro poznam, tudi njihov zgodovinski razvoj. Muzej slovenske osamosvojitve ni bil zastavljen resno, to je bil hiter, nedomišljen projekt brez možnosti uspeha. Ni imel ne zbirke ne prostorov, te so nameravali dobiti tako, da bi jih vzeli Arhivu Republike Slovenije, eni naših najpomembnejših institucij, ki hrani ključne dokumente naše zgodovine, tudi iz obdobja osamosvojitve. Z združitvijo obeh muzejev in s tem, da smo novi muzej kadrovsko okrepili, bo imel ta veliko boljše možnosti za raziskovanje in predstavljanje sodobne zgodovine, tudi osamosvojitve, ki pa, še enkrat poudarjam, že doslej v slovenskih muzejih absolutno ni bila zanemarjena.

Interpelacija vas verjetno ni presenetila? Z njo je NSi sprva grozila vam, SDS jo je nato vložila zoper celotno vlado. 

Manipulacija s čustvi ljudi, za katero se je odločila opozicija, je šla z namenom odvračanja od argumentov stroke in veteranskih organizacij, ki združitev muzejev podpirajo, zdaj celo tako daleč, da naj bi bil to povod za interpelacijo celotne vlade. To je, milo rečeno, smešno. Hkrati pa jasno kaže, da je bila ustanovitev muzeja na takšen način ideološki projekt prejšnje vlade.

Manipulacija s čustvi ljudi, za katero se je odločila opozicija, je šla zdaj celo tako daleč, da naj bi bil to povod za interpelacijo celotne vlade. To je, milo rečeno, smešno.

Interpelacija možnosti za uspeh nima, bo pa zaradi nje veliko medijske pozornosti namenjene zagovornikom samostojnega muzeja osamosvojitve. Ti v javnih nastopih uporabljajo zelo sporen jezik, žaljivke. Sami ste grožnje prejeli celo na dom. Je policija pošiljatelje že izsledila? 

Na ministrstvu za kulturo smo glede tega na javni naslov ministrstva prejeli različna anonimna sporočila, zelo spodbudna, pa tudi negativna. To je za izpostavljene projekte in javne funkcije precej običajno. Pismo, ki sem ga prejela na dom, pa se me je drugače dotaknilo. Nekdo si je vzel čas in sovražno pismo poslal na domači naslov, kjer živim z majhno hčerko. Zaradi odločitve o združitvi dveh muzejev sem bila vseskozi deležna žaljivk, očitkov o nepoznavanju zgodovine in pomena osamosvojitve. Med drugim so mi očitali tudi spol in starost. A isti ljudje so bili na začetku osamosvajanja še mlajši, kot sem jaz, pa ne pomnim, da bi jim kdo kdaj očital nezrelost.

Očitajo vam, da ste ženska, da ste mladi. Znašajo se tudi nad drugimi političarkami, tudi zaradi rdečih čevljev, umetnice so deležne pogroma zaradi uporne drže, pričeske, razkritih prsi ali nosečniškega trebuha, novinarke žalijo s »presstitutkami«. Predsednik vlade napoveduje ukrepe zoper širjenje sovražnega govora. Kako pri tem sodeluje vaše ministrstvo? 

To je zelo pomembna tema, ki se tiče tako rekoč vseh ministrstev. Medijska zakonodaja nekatere stvari že ureja, a večinoma na področju tradicionalnih medijev, pri sovražnem govoru pa je večja težava splet. Vsega niti ne moremo rešiti zgolj z zakoni. Pomembno je, da tudi politiki dajemo zgled spoštljive komunikacije. Žal pa, kot smo videli pri združevanju muzejev, na desnici še niso presegli hujskaškega načina komuniciranja. Njihovi odzivi so žaljivi, podpihujejo sovraštvo, diskreditirajo in operirajo s polresnicami. Ti vzorci, ki jih še vedno reproducira desna politika, nikakor niso več sprejemljivi. Ni sprejemljivo govoriti ženskam, da morajo na pregled mednožja. Ni sprejemljivo, da se ljudje diskreditirajo zaradi videza, na podlagi spola ali spolne usmerjenosti. Graditi politiko na tem je popolnoma preživeto.

Nasledili ste arogantnega ministra, ki svojemu resorju v pandemiji ni pomagal, namesto tega je kritičnim glasovom raje onemogočal javno sofinanciranje, sprejel je več škodljivih odločitev. Ste se ob nastopu mandata počutili kot osvoboditeljica področja, ki je v tej kulturni vojni plačalo zelo visoko ceno? 

Absolutno si ne bi drznila govoriti o osvoboditvi. Preden sem se odločila za funkcijo ministrice, sem se zavedala, da je kultura že desetletje marginalizirana. Prizadeli so jo gospodarska kriza, zanemarjanje s strani politike in nato še epidemija, ki je, žal, potekala v času, ko smo imeli vlado, usmerjeno proti kulturi. Skupaj z ekipo, v katero sem povabila strokovnjake, ki dobro poznajo težave tega področja, smo si zastavili, da bomo čim več prisotni na terenu, da bomo šli med ljudi in jim prisluhnili, pa tudi, da bomo podprli področje, ki je bilo v pandemiji zelo prizadeto in posledice še vedno čuti. Naše vodilo je, da delamo za kulturo, ne proti njej.

Na položaju ste zdaj devet mesecev. Ena pomembna tema se je v tem času tako zapletla, da je videti bolj brezizhodna kot na začetku vašega mandata. To je politično okupirana RTV Slovenija. Reševanje te iz krempljev stranke SDS je bilo ena vaših ključnih zavez volivcem. Tega ste se lotili s spremembami zakona o RTV, a te so v ustavni presoji in ustavno sodišče je do izdaje odločbe v tej zadevi izvajanje nekaterih ključnih novosti zadržalo. Agoniji na RTV zato ni videti konca. 

Vmešavanje strankarske politike v vodenje in upravljanje RTV lahko preseka le sprememba zakonodaje, zato smo se tega nemudoma lotili. Spremembe so ljudje na referendumu večinsko podprli. Na tej podlagi se je že konstituiral novi svet RTV, ki pa ne more prevzeti polnega mandata, saj je ustavno sodišče zadržalo izvajanje treh členov zakona. Hkrati starega programskega in nadzornega sveta ni več, saj jima je mandat potekel, čeprav očitno nameravata nadaljevati delo; tudi vodstvo ostaja na položajih. Želim si, da bi ustavno sodišče čim prej odločilo. Na ministrstvu pa intenzivno iščemo mogoče rešitve. Zavedamo se hude stiske zaposlenih, stojimo jim ob strani. Čeprav se razmere nenehno poslabšujejo, nikakor ne bomo dopustili, da bi ta medij padel. RTV je največja medijska in kulturna hiša in eden izmed stebrov demokracije v Sloveniji.

Kaj pa lahko storite, razen tega, da upate, da bo ustavno sodišče v tem primeru odločilo čim prej? Razmere so skrb zbujajoče.

Javna RTV ima zagotovljeno zelo visoko stopnjo organizacijske avtonomije, v katero ministrstvo ne more neposredno posegati. Ena možnost je priprava novega sistemskega zakona o RTV, kar smo že na začetku tudi napovedali in je že v pripravi. Vendar je takšen proces dolgotrajen. Hkrati raziskujemo tudi druge rešitve, ki bi lahko preprečile popoln strankarski prevzem medijske hiše, še zlasti njenega informativnega programa.

Ste lahko konkretnejši? Boste dodatno pritiskali na vodstvo, naj samo odstopi? 

Vodstvo absolutno ne uživa zaupanja ministrstva, prav tako ne uživa niti zaupanja javnosti niti zaposlenih, to potrjujeta uspeh na referendumu in dolgotrajna stavka zaposlenih. Vodstvo RTV bi moralo to razumeti in s položajev seveda odstopiti, k čemur sem že javno pozvala.

Se v tako pravno zapletenem položaju lahko zatečete k 38. členu zakona o javnih zavodih, ki v primeru škodljivega ravnanja predvideva predčasno razrešitev direktorjev? 

Preverili smo tudi to možnost, vendar je RTV Slovenija drugačen javni zavod kot drugi javni zavodi v naši pristojnosti, saj ga ureja poseben zakon.

V težavah, sicer ne tako hudih kot RTV, so tudi drugi mediji. Razlogov je nešteto, od spremenjenih bralnih navad do neodgovornih lastnikov. 

Na ministrstvu se ukvarjamo z vse mi tremi zakoni s področja medijev, novim zakonom o RTV, zakonom o Slovenski tiskovni agenciji in zakonom o medijih. Vsa medijska zakonodaja pri nas je zastarela, ne ustreza družbenemu komuniciranju v 21. stoletju, v nekaterih točkah je celo škodljiva. Zato so te spremembe nujne. Načrtujemo, da bomo to izpeljali do konca leta.

V času vlade Marjana Šarca je državna sekretarka Tanja Kerševan Smokvina, dobra poznavalka medijev, pripravila nov zakon o medijih, a vlada je padla, zakon, ki je obveljal za dobrega, pa je obležal v predalu. Ga boste uporabili? Občutek namreč je, da se vsaka nova ekipa na ministrstvu medijske zakonodaje loti z ničle, potem pa ne pride do cilja. 

Upoštevali bomo tudi vse dobre rešitve, ki so bile že nakazane. Omenjeni zakon je bil tudi v večjem delu že usklajen s strokovno in novinarsko javnostjo, tako da ne začenjamo z ničle. A hkrati je pet let na področju medijev dolga doba in danes že živimo v drugačni medijski krajini kot takrat. Prav tako moramo upoštevati še prihodnje evropske uredbe o svobodi medijev, digitalnih storitvah in političnem oglaševanju. Celoten postopek z vključujočo javno razpravo pa tudi traja nekaj časa.

Trenutno je ena največjih težav tiskanih medijev, da postaja vse bolj nemogoče prejeti časopis na dom. Distribucijska mreža razpada, prevzema jo pošta, ta pa časopise namesto zjutraj dostavlja popoldne, ponekod jih dostavlja le dvakrat na teden, ob sobotah sploh ne dostavlja. Pravica javnosti do obveščenosti je resno okrnjena. Bi podprli javno sofinanciranje distribucije tiskanih medijev? 

Nov medijski zakon ne bo mogel rešiti vseh težav, zato razmišljamo o spektru mogočih rešitev. Pri tem je treba upoštevati tudi spremenjene razmere na medijskem trgu, spremembe družbenega komuniciranja, težave z distribucijo.

Vodstvo RTV absolutno ne uživa zaupanja ministrstva, prav tako ne uživa niti zaupanja javnosti niti zaposlenih. Vodstvo RTV bi moralo to razumeti in s položajev seveda odstopiti.

Če se vrneva k muzejem: z združitvijo Muzeja slovenske osamosvojitve in Muzeja novejše zgodovine Slovenije je mandat predčasno prenehal Jožetu Dežmanu, direktorju drugega. Ta je, ko je bil direktor, samovoljno prestavil kipe iz zbirke NOB iz parka na Brdu pri Kranju v Muzej vojaške zgodovine v Pivki. Poleg tega je sodelujočim pri osamosvojitvi samovoljno omogočil vrnitev prej vrnjenih odlikovanj, čeprav so ta last muzeja. Kako kaže z inšpekcijskima postopkoma v teh primerih? 

Kolikor sem seznanjena, oba inšpekcijska postopka še tečeta. Oba primera sta z vidika ministrstva za kulturo sporna, saj nista bila speljana v skladu s postopki. Prenos kipov z Brda v Pivko je bil arbitraren, neusklajen in nestrokoven. Naša želja je, da se kipi vrnejo na Brdo, temu se te dni posvečamo tudi na strokovnem posvetu.

Dežman ni več direktor, prav tako ne Pavel Car in Dimitrij Rupel. Odhajajo najspornejši, najbolj nestrokovni Simonitijevi direktorji kulturnih institucij, ki so zbujali odpor v kolektivih in javnosti. Eden pa ostaja: Aleš Vaupotič, direktor Moderne galerije. Zaposleni so obupani, vrhunski kustosi odhajajo, obisk se je zmanjšal, mednarodni ugled institucije je resno omadeževan. Kdaj se bo agonija tudi tu vendarle končala? 

Moderno galerijo pod vodstvom Zdenke Badovinac je poznal ves svet. Bila je ena izmed najbolj prodornih institucij na področju sodobne umetnosti. Zato je še toliko huje, da se zaradi nestrokovnega vodenja tudi nesoglasja z zaposlenimi že dve leti niso rešila. Na začetku mandata sem se dvakrat sestala z direktorjem Alešem Vaupotičem ravno zaradi očitkov zaposlenih, ki jim stojimo pri tem ob strani. Pozneje sem ga tudi javno pozvala k odstopu, položaj pa se še poslabšuje.

Tudi tu računate, da bo vodstvo »odnesel« novi svet zavoda? 

Decembra smo spremenili sestavo več svetov muzejev in povečali število predstavnikov zaposlenih ter vključili nove predstavnike vlade. Novi svet Moderne galerije je delo že začel. Skladno s pristojnostmi sveta zavoda ta že opravlja nadzorno funkcijo, prav tako na ministrstvu pregledujemo dokumentacijo. Glede na ugotovljeno se bomo na ministrstvu odločili, ali bomo sprožili postopek predčasne razrešitve.

Ampak saj razumete, z vidika zaposlenih vse to, tako kot na RTV, poteka odločno prepočasi. Škoda je že tolikšna, da marsičesa ne bo več mogoče popraviti. 

Žal je res tako, da zelo dolgo traja, da se stvari zgradijo, zelo hitro pa se uničijo. Nezamisljivo je, da lahko mednarodna prisotnost močnih institucij, ki so več desetletij prisotne na svetovni sceni, v trenutku izgine. Imajo sicer še nekdanji ugled iz preteklosti, a niso več relevantne sogovornice. Obenem pa smo se na ministrstvu zavezali, da ne bomo ravnali kot prejšnja vlada. Ljudje so nam namenili mandat, da spoštujemo zakone, smo dialoški, vključevalni in zato se zdi, da stvari trajajo predolgo, ampak vztrajamo pri demokratičnih postopkih, saj se lahko le tako stvari rešijo pravilno. Drugačne rešitve na dolgi rok ne prinašajo nič dobrega. Dokaz za to je prejšnja vlada, proti ravnanju katere smo vsi skupaj, z menoj vred, kolesarili in protestirali.

Od zunaj se zdi področje homogeno, v resnici pa je poklicev ogromno, to je eno izmed najbolj razvejenih področij, pa tudi eno izmed tistih, kjer stvari najtežje spraviš na skupni imenovalec.

Je bilo za vas najbolj neprijetno presenečenje ob prevzemu mandata odkritje, da za nujno obnovo razpadajoče ljubljanske Drame v proračunu ni niti evra? 

Ko smo z ekipo prišli na ministrstvo, nam je bila slika približno jasna in vedeli smo, kaj je bilo storjenega v zadnjih dveh letih in kakšno je trenutno stanje. Vseeno pa smo pričakovali, da na primer sredstva za obnovo Drame so. A jih ni bilo. Zato je vlada na pobudo ministrstva za kulturo kot enega prvih, glavnih investicijskih projektov zagnala prav obnovo Drame. Ta gre zdaj po načrtih. Za gradbeno dovoljenje je bilo že zaprošeno in načrtujemo, da se bo gradnja prihodnje leto začela.

Vendar Drama nikakor ni bila edina težava. Presenetili so nas tudi drugi investicijski projekti. Tik pred nastopom naše vlade, 30. maja 2022, sta izšla dva sklepa vlade. Eden je predvideval več kot 20 milijonov za obnovo Tehniškega muzeja v Bistri, zanjo pa prav tako ni bilo pokritja v proračunu. Drugi je bil uredba o plačevanju prispevkov verskim uslužbencem, ki je zvišala državno plačevanje prispevkov na sto odstotkov povprečne plače. Na eni strani so bili uvrščeni v financiranje nedomišljeni projekti, hkrati glede novih prostorov za Prirodoslovni muzej ni bilo narejenega nič. Zato smo se odločili, da vendarle tudi tukaj po mnogih letih nekaj resnično premaknemo, in načrtujemo, da se bo novogradnja tega muzeja začela v tem mandatu.

Kaj pa Frankfurtski knjižni sejem in pomembno gostovanje Slovenije na njem letos jeseni? Ta projekt se je pod prejšnjim direktorjem zdel popolnoma zavožen. 

Prejšnji direktor Javne agencije RS za knjigo (JAK) Dimitrij Rupel nalog nikakor ni opravljal dobro. Kohezijska sredstva niso bila ustrezno počrpana, v proračunu ni bilo zagotovljenih nobenih drugih sredstev za ta projekt. Tudi vsebinsko se tako rekoč ni premikal. Ampak to še ne pomeni, da nazadnje predstavitev Slovenije ne bo odlična. Lotili smo se je izjemno intenzivno in napredek se vidi, ampak seveda je cena tega res trdo delo vseh vpletenih sodelavcev na ministrstvu in JAK. Nemški organizatorji so zadovoljni z našim pristopom. Želimo pokazati, da se tudi literatura iz jezika z malo govorci lahko izvrstno in prodorno predstavi na svetovni ravni, obenem pa, da kultura in umetnost nista zamejeni v nacionalne okvire. To bo naše sporočilo v Frankfurtu.

Še en pomemben projekt je Evropska prestolnica kulture (EPK). Ta naziv bosta leta 2025 nosili Nova Gorica in Gorica. Gre tu po načrtih? 

Pri tem projektu je bila zgodba podobna kot pri Frankfurtu. Moral bi biti vključen v načrt razvojnih programov, a ga tam ni bilo. Tudi pogodba z občino ni bila podpisana. Zato smo se temu projektu, ki je zaradi sodelovanja dveh držav postal nadnacionalni, posvetili z vso pozornostjo. Z njim želimo poslati evropski javnosti podobno sporočilo kot z gostovanjem v Frankfurtu: da našo kulturo in umetnost vežejo več kot nacionalne meje in da se veličina in pomen kulturnega ustvarjanja države ne merita po njeni velikosti.

Kaj želite iztržiti iz obeh velikih projektov? 

Računamo, da bosta projekta imela širše učinke za Slovenijo, regijo in področje kulture. Frankfurt je izjemno pomemben promocijski dogodek za državo kot celoto, to ni le knjižni sejem, ampak prav tako poslovni. Pomemben tudi z vidika kulturnega in trajnostnega turizma. Omogoča vključitev slovenskih gospodarskih in političnih načrtov, mednarodno promocijo države. Žal je bila prejšnja vlada očitno nesposobna uvideti pomen teh projektov in vrat, ki nam jih odpirata, kar je državi naredilo veliko škodo. Mi pa si želimo, da se to gostovanje, zaradi katerega nastajajo številni prevodi literature, nadaljuje s trajnim sodelovanjem z mednarodnimi založniki in prisotnostjo naših avtorjev in avtoric v nemškem govornem prostoru in tudi širše.

Leta 2025 bo hkrati z Novo Gorico in italijansko Gorico nosilec naziva EPK tudi nemški Chemnitz. S tem bomo še dodatno okrepili sodelovanje z Nemčijo, eno najpomembnejših kulturnih in gospodarskih velesil.

Še eno področje, ki po desetletjih zanemarjanja potrebuje prenovo, je sam kulturni model. Ta je slab predvsem za vse tiste, zaradi katerih institucije sploh lahko pripravljajo programe, zaradi katerih se občinstvo udeležuje kulturnih prireditev. Ključni so, a na koncu praviloma plačani slabo, velika večina jih živi z zelo nizkimi prihodki, celo pod pragom revščine. Vi napovedujete reforme. Kako jih boste zastavili, da bodo kulturni delavci živeli bolje, da bodo za svoje delo plačani pošteno? 

Prenova kulturnega modela je absolutno nujna, kajti s tem se desetletja ni naredilo popolnoma nič. Prej nasprotno, kulturno področje se je razgrajevalo, z ZUJF so se omejevale zaposlitve in to ima danes drastične posledice. Žal tega ni mogoče popraviti z enim samim zamahom, a je prioriteta. Pogajamo se denimo glede plačnega sistema, pripravljamo interventne rešitve za baletnike, pripravili smo že nekaj ukrepov za samozaposlene v kulturi – zvišali smo bolniško nadomestilo za skoraj 50 odstotkov, omogočili, da so do nadomestila pri dolgotrajni bolniški odsotnosti upravičeni prej kot doslej. Znižali smo tudi merila za pridobitev pravice do plačila prispevkov za socialno varnost za čas pandemije, kajti nemogoče je, da bi dosegali enake reference v času, ko so bile institucije zaprte ter ni bilo možnosti živega stika in dela. Glede tega so bili kulturni delavci doslej absolutno diskriminirani.

Sicer pa si želimo vzpostaviti kulturni model, ki bo solidaren, medresorski, trajnosten in nediskriminatoren, znotraj katerega bo lahko vsak dostojno živel in delal. Prav zdaj začenjamo pogovore s kulturnimi delavci, zavodi in nevladnimi organizacijami, povabili jih bomo k sooblikovanju sprememb novega nacionalnega programa za kulturo, saj tisti iz prejšnjega mandata ni ustrezen, ter akcijskega načrta, ki ga trenutni nacionalni program za kulturo sploh nima. Prvič bomo k snovanju povabili tudi občinstvo. S tem želimo spremeniti način gledanja na kulturo, saj se ta vsak dan dotika vsakega izmed nas.

Moj aplavz Svetlani Makarovič je vedno iskren. Popolnoma razumem njeno gesto, razumem, zakaj se je leta 2000 počutila izigrana, zakaj takrat Prešernove nagrade ni sprejela.

Omenili ste spremembe glede samozaposlenih v kulturi, te so vsekakor dobrodošle, je pa tu še velika skupina drugih kulturnih delavcev z izjemno raznolikimi statusi, ki je bila iz teh dogovorov za zdaj izključena. Kako bi na dolgi rok lahko izboljšali razmere za vse delavce v kulturi? 

Ministrstvo za kulturo formalno skrbi za področje samozaposlenih v kulturi, torej tistih, ki jim ministrstvo podeli status na podlagi njihovih dosežkov in lahko zaprosijo tudi za to, da jim država plačuje prispevke. Zato je to za nas prednostna skupina in imamo na tem področju v načrtu še kar nekaj sprememb. Razmišljamo denimo o drsnem cenzusu, ki bi upošteval karierno dinamiko. Težava pa je tudi v samem poimenovanju, ki po mojem ni ustrezno. Ko je bil v času tranzicije uveden izraz samozaposleni v kulturi, se je na področje kulture vnesla neoliberalna in podjetniška logika. A to nikakor niso podjetniki, to so samostojni kulturni delavci in delavke. Že z razumevanjem tega bi lahko pomagali spremeniti odnos do kulturnih delavcev in kulture kot celote, saj so zdaj zaradi nepoznavanja pogosto deležni sovražnega diskurza. Ključni problem pa je seveda, da se je sektor v preteklih letih do nerazumnih meja prekariziral. Glede tega rešitve iščemo medresorsko.

Največ z ministrom Mescem, s katerim zasedata tudi najvišja položaja v Levici? 

Tako je, predvsem z ministrstvom za delo.

Bi bile v kulturi, kjer se najpogosteje dela projektno, smiselne nove, kratkotrajnejše oblike zaposlitve? Ali pa temeljni dohodek za kulturne delavce? 

Rešitve ne morejo biti enotne, saj so tudi problemi in oblike dela zelo različni. Tehnični delavci imajo drugačne težave kot plesalci, povsem drugačen je položaj pri filmu. Od zunaj se zdi sektor homogen, v resnici pa je poklicev ogromno, to je eno izmed najbolj razvejenih področij, pa tudi eno izmed tistih, kjer stvari najtežje spraviš na skupni imenovalec. Na eni strani imamo problem prikritih delovnih razmerij, na drugi pa ne želimo posegati v svobodo samozaposlenih, ki jim tak status omogoča neodvisno umetniško delovanje. Potrebne so kombinacije različnih rešitev, do konca mandata je še nekaj časa, da lahko dolgoročno drugače zastavimo.

Podporo predsednika vlade, kot kaže, imate, poslancev tudi. Vas glede na javnomnenjske raziskave morda skrbi, da zastavljenih projektov ne bi mogli končati preprosto zato, ker se Levica, četudi politično razpravo pomembno pomika v levo, naslednjič ne bi prebila v parlament? 

Mislim, da ima Levica vseeno zelo stabilno podporo in tudi podporo javnosti pri svojih projektih znotraj vlade. Ima tri ministrstva, ki so popolnoma povezana s tem, kar je Levica zagovarjala že, ko je bila opozicijska stranka, in od začetka obstoja, torej kultura, delo in solidarna prihodnost. Znotraj stranke smo po volitvah opravili zelo temeljite in pomembne evalvacije, ostajamo v stiku s terenom in članstvom. Vsi trije ministri smo zelo veliko po Sloveniji. Prepričana sem, da bomo iz izkušnje sodelovanja v vladi izšli močnejši. Smo zeleno in socialno usmerjeni. Z našim programom se pravzaprav vsak poistoveti, saj si prizadeva za izboljšanje življenja slehernika in ohranjanje narave ter boljšo prihodnost za vse.

Protestu Svetlane Makarovič na državni proslavi ob dnevu kulture ste zaploskali. Iz vljudnosti ali ste njen protest tudi zares začutili? 

Svetlana Makarovič je ena izmed najpomembnejših slovenskih umetnic, izjemna pesnica in pisateljica, pa tudi aktivistka. Vedno je poudarjala pomembne teme, borila se je za neodvisnost žensk, za ženske v kulturi. Je disidentka v vsakem režimu, je nekdo, ki misli. To, da postavlja vprašanja, ki niso skladna s tem, kar razmišlja vladajoča politika, je dobrodošlo. Tudi to je naloga umetnosti in kulture.

Moj aplavz Svetlani Makarovič je vedno iskren. Popolnoma razumem njeno gesto, razumem, zakaj se je leta 2000 počutila izigrana, zakaj takrat Prešernove nagrade ni sprejela. Postopek resnično ni šel po ustaljeni poti. Drugi nagrajenec, pater Rupnik, nagrade v resnici ni dobil za življenjsko delo kot ona, ampak za eno delo, ki tudi ni dostopno javnosti. Svetlana Makarovič si nagrado vsekakor zasluži.

Kdaj ji bo izročena? 

Mislim, da upravni odbor Prešernovega sklada o tem še odloča.

Patra Rupnika pa ste javno pozvali, naj nagrado vrne. Se boste lotili tudi spremembe zakona o Prešernovi nagradi, da bi ta omogočal odvzem nagrade nekomu, ki je zelo kompromitiran, ali raje ne? 

Institut odvzema nagrad je dvorezen meč. Prešernova nagrada je najvišje priznanje na področju umetnosti in kulture in še vedno menim, da bi jo pater Rupnik moral vrniti sam, zaradi obtožb o spolnem nasilju in tudi zato, ker mu je bila podeljena na sporen način. Ne zaupam pa arbitrarnim spremembam zakonodaje. Sploh, če gre za vprašanje odvzema nagrad, kajti pri tem lahko kdaj v prihodnosti pride tudi do zlorab.

Revizija zgodovine ni mogoča. Danes dobro vemo, kako je bila ta nagrada podeljena in kdo jo je podelil. Tudi to je zgodovina. In ne glede na to, ali pater Rupnik ostaja prejemnik nagrade ali ne, vemo, kot je ob protestu rekla Svetlana Makarovič, da »obžalovanje dejanja ne izbriše«.