Komentar / Plovba v neznano

Janko Lorenci

17. 3. 2023  |  Mladina 11  |  Kolumna

Slovenija je na občutljivi točki dolgega cikla, ki mu je dajalo pečat postopno zmanjševanje enakosti, prodiranje privatizerstva in postopno krčenje socialne države. Po zadnjem rušilnem in za demokracijo nevarnem Janševem mandatu se zdaj – prvič v samostojni Sloveniji – resneje majejo celo javne službe (zdravstvo, šolstvo …). Če bodo hudo ranjene, bo Slovenija drugačna, bistveno slabša država.

Za to je najbolj kriva politika, po ustavi in v praksi poglavitni družbeni krmar. Odpovedala je kot celota, sicer nas ne bi prehitevale nekatere nekoč manj razvite države. Krivda levega in desnega političnega pola ni enaka, vendar obstaja med njima jasna soodvisnost in sokrivda. O tej celovitosti se praviloma molči. Res je vsa politika ostro razdeljena, a marsikaj jo tudi druži, na prvem mestu okuženost z neoliberalizmom. Dokaz: javno in skupno trpi ne glede na to, ali je na oblasti levica ali desnica. Oba pola sta tudi dokaj provincialna in ne sledita dobrim trendom v svetu; to se kaže na primer v prometu, ki je brezupno osredotočen na avto in ceste, lahkotnem izgubljanju dobre zemlje, energetski potratnosti, šibki digitaliziranosti, podhranjeni kulturi itd. Oba na debelo razprodajata nacionalno premoženje, kadrirata po načelu »naši« itd.

Taka politika pošilja v družbo slabe impulze in to ima vpliv. V gospodarstvu pečečniki raznih kalibrov povsod vidijo socializem, tudi leva civilna družba se raje kot s socialno tematiko ukvarja z identitetnimi politikami in skupaj s sindikati slabo nagovarja vse, kar je nižje od srednjega razreda. Mediji so soodgovorni za prodiranje neoliberalnih dogem, z enačenjem janšizma in zmerne politike pa tudi za trdoživost SDS, naše skrajne desnice.

Skratka, v družbi je malo točk, ki bi ljudstvo treznile in prosvetljevale. Tako je bolj dojemljivo za nagovor demagogov, populistov, skrajnežev. Volilno telo je scela še bolj naklonjeno levi sredini, a to ni zajamčena stalnica.

Desnica je že dolgo skoraj negibna gmota. V njej tudi po zadnjih volitvah ni videti globljih sprememb, nekaj taktičnih novosti pa je. Janša se zaveda, da bo zelo težko znova prišel na oblast, zato skuša ustvariti lažno desno sredino. Logar je osebno najbrž res zmernejši od Janše, vendar je njegovo nežno distanciranje od SDS predvsem način za ponovni vzpon janšizma na oblast. A če bo kazalo, da bi lahko Logar SDS pobral preveč volivcev, ga bo Janša neusmiljeno naskočil.

Na levi sredini je ključno dogajanje v Gibanju Svoboda. Golob se, drugače kot prejšnji novi obrazi, resno posveča grajenju stranke. Če bo GS postala trajno močna, bo nastal nov, dvorezen položaj. Formiranje GS v demokratično, razvojno usmerjeno in socialno tvorbo bi bilo za državo dobro. Če bo po zgledu SDS zgolj ali predvsem stroj za ohranjanje oblasti, pa bo Slovenija teren, na katerem se bosta na oblasti izmenjavala desni in liberalni hegemon in v praksi bomo dobili večinski sistem dveh neproduktivnih, nerazvojnih strank. Potem bo konec tudi vedno novih obrazov in hipotetične rešitve z enim od njih.

Tak mogoči razvoj bi moral skrbeti vse manjše levosredinske stranke, nič manj pa tudi civilno družbo, sindikate, medije … V kaj se bo v resnici izoblikovalo Gibanje Svoboda, ostaja odprto. Na to bo vplivalo tudi dogajanje v vladajoči koaliciji, prvi, v kateri polnopravno sodeluje socialistična Levica, žal šibka. Poglavitna naloga Golobove koalicije je ustaviti dolgoletno drsenje v nesocialno državo, kar bi – za pečečnike paradoksalno – dobro delo tudi gospodarstvu. Prihodnost Slovenije je zelo odvisna od tega, kako bo koalicija odigrala to ključno vlogo. Izvedla naj bi jo predvsem z reformami, zelo potrebnimi, a zelo negotovimi in nejasnimi. Saj ne vemo, kako bodo koncipirane, kako izvedene in ali se bo zanje našel denar.

V vsakem primeru se bo potrdilo staro pravilo: janšizem lahko pride na oblast le, če nasprotni pol, leva sredina, odpove. Odpove pa tako rekoč praviloma – zadnja uspešna levosredinska vlada se je končala z Drnovškom. Tako je nastal začarani krog oblastnega izmenjavanja toksične desnice in jalove leve sredine. To je pat položaj z obojestranskim alibijem. Janša: poglejte, vedno veliko govorijo, nič pa ne naredijo. Nasprotni pol: mi smo vsaj demokrati.

To in tako vrtenje v krogu ovira vsak resnejši razvoj Slovenije. Na desnici v osnovi vlada pokopališki mir, Janša pa ostaja nesporni hegemon. Na levi sredini kar naprej brbota, a spremeni se malo ali nič: volivci neutrudno iščejo potenten novi obraz – odrešitelja, a so vedno znova razočarani. Novo veliko upanje pred zadnjimi volitvami je postal Golob.

Bližamo se prvi četrtini njegovega mandata. In ne vemo dobro, pri čem smo z njim, njegovo stranko in koalicijo. Veliko ljudi je v socialni stiski, družba je nemirna, pred nami so krize in negotovosti vseh vrst, zaupanje v sedanjo oblast se zmanjšuje. V takem položaju se lahko, kot rečeno, pretežno levo javno mnenje zasuče proti desnemu – in tam ostane. Potem se nam bo slabo pisalo.

Ponavljamo, na prelomnici smo. Ogromno odgovornost nosita zlasti Golob in koalicija, a tudi sindikati, mediji, razumno gospodarstvo … Pred nami se riše prihodnost, kjer je znova vse odprto: še en Golobov mandat, Janša ponovno na oblasti ali spet še en novi obraz. Zakaj se ne bi uveljavil in ostal sedanji, najnovejši? Tu je zato, kot pravi sam, da izboljša življenje ljudi. Zapravil je že precej političnega kapitala, toda osnovni, odločilni test njega osebno in koalicije so reforme. Koalicija lahko kako morda opusti, čeprav so po svoje celota, preostale, zlasti zdravstveno, pa mora izpeljati tako, da bodo socialne in bodo družbo stabilizirale. Sicer bo to še ena kapitulacija leve sredine.