Ljubezni Patricie Highsmith

za +

Nadarjena gospa Ripley.

V psihotrilerjih Patricie Highsmith je glavni junak kriminalec – morilec. Običajno – v romanih Nadarjeni gospod Ripley, Ripley v podzemlju, Ripleyjeva igra, Fant, ki je sledil Ripleyju in Ripley pod vodo – je bil to kakopak Tom Ripley, zapeljivi in kameleonski Američan, veliki šarmer, ki se vedno izmaže. Ljubi suspenz. Kot ga je ljubila Highsmith. Ljubi krinke, preobleke, šarade, dvojne igre. Kot jih je ljubila Highsmith. Tip, ki so ga igrali Alain Delon (V zenitu sonca), Dennis Hopper (Ameriški prijatelj), Matt Damon (Nadarjeni gospod Ripley), John Malkovich (Ripleyjeva igra) in Barry Pepper (Ripley v podzemlju), je zanimivejši, intrigantnejši in atraktivnejši od »dobrih« ljudi, pozitivnih likov. Kot so bile kriminalke Patricie Highsmith vedno zanimivejše, intrigantnejše in atraktivnejše od drugih kriminalk (kdo pa nas je še znal tako prijetno in precizno »prisiliti« v identifikacijo z negativci?). Ripley je bil enigma.

A za enigmo je veljala tudi Highsmith. Rodila se je v Teksasu, kjer je – v družbi hladne, zatiralske matere, ki je pila terpentin, da bi jo splavila, in rodea, metafore vsega, pred čimer zbežiš, ko zbežiš iz rojstnega kraja – preživela mladost, a tam kot lezbijka ne bi prišla daleč. Ko se je prvič poljubila s fantom, morda kavbojem, je imela itak občutek, da je »padla v vedro ostrig«, med seksom z moškim pa je imela občutek, da jo drgnejo »z jekleno volno po obrazu«. V New Yorku, »polnem gejevskih barov« (»to so bila petdeseta!«), je bilo malce bolje, lahko se je razživela (lezbični, napol avtobiografski roman The Price of Salt, alias Carol, ki mu je prilepila happy end, je leta 1952 objavila pod psevdonimom »Claire Morgan«), toda na začetku šestdesetih let – slabih deset let po preboju, ki ji ga je zagotovila Hitchcockova ekranizacija njenih Neznancev na vlaku – se je za vsak primer raje preselila v strpnejšo, modernejšo Evropo (Francija, Anglija, Švica), kjer je lahko upala na happy end in kjer ji ni bilo treba nenehno poslušati: »Zakaj se ne oblačiš kot ženska?« Je pa morala odgovarjati na vprašanje, zakaj so protagonisti njenih romanov le moški. Zakaj že? Aja, ker so se romani z moškimi protagonisti bolje prodajali, slišimo, a slišimo tudi, da je bil Tom Ripley, kralj dvojnega življenja, za katerega pravi, da se bo »vedno izmazal«, njen alter ego, kar se kakopak ujema z njenim dictumom, da je »pisanje le nadomestek za življenje, ki ga ne morem živeti, ki sem ga nesposobna živeti«.

Doku Ljubezni Patricie Highsmith, v katerem glas njenim skrivnim dnevnikom daje Gwendoline Christie (»Moje življenje je kronika neverjetnih napak«), jo poljubi, objame in sleče, toda ne sam, temveč s pomočjo treh njenih nekdanjih partnerk, nemške igralke Tabee Blumenschein, ameriške pisateljice Marijane Meaker in francoske prevajalke Monique Buffet, ki ne zamolčijo njenih mračnih potez, recimo njenega poznejšega rasizma, pa tudi antisemitizma. A se izmaže. (Kinodvor + VOD)