Blizu

za +

Noli me tangere.

Ste videli film Duše otoka, v katerem Colin Farrell na lepem ugotovi, da je konec prijateljstva – njegov najboljši prijatelj, ki ga igra Brendan Gleeson, namreč z njim noče več govoriti. Zato hoče vedeti, kaj se je zgodilo – in kaj ju je ločilo. Belgijski film Blizu je »otroška« verzija Duš otoka – in obenem resnica Duš otoka. Trinajstletna Leo (Eden Dambrine) in Remi (Gustave De Waele) sta najboljša prijatelja – zdi se, da že sto let. In ja, zdi se, da bosta vedno in večno prijatelja. Nenehno sta skupaj. Rada sta skupaj. Zelo blizu sta si. In v tej bližini – v tej intimnosti – brezmejno uživata. Dokler nekdo ne vpraša, če sta par. Leo trzne. Nič ne reče.

Toda brutalne, strašljive implikacije te homofobične percepcije ga zmrazijo. In prestrašijo. Ali natančneje: ustraši se samega sebe. Svojih čustev. Svoje želje. Neznanega. Občutek ima, da sta šla z Remijem predaleč. Da sta si preblizu. Kar seveda pomeni, da se ustraši tistega – čudnega, omotičnega, erotičnega, queerovskega – »presežka« v prijateljstvu. V trenutku se vse spremeni. Remijeva bližina ga ne privlači več. Noče se ga več dotikati. Začne se mu izogibati. Najde si nove »prijatelje«. Celo hokeja se oprime. Prijateljstva je konec. Kar Remija šokira. Blizu je film o distanci, ki jo terja prijateljstvo, film o prijateljih, ki ugotovita, da je koncept prijateljstva minsko polje, polno pasti, toksičnih vsebin, kapricioznih protislovij in vgrajenih obžalovanj – film o prijateljih, ki ju loči prijateljstvo. (Kinodvor + VOD)