Preventivna zloraba tehnologije

KonS, platforma za sodobno raziskovalno umetnost, ki navdih za svoje ime črpa iz znamenitega dela Srečka Kosovela, saj se na svojevrsten način spogleduje tudi z zapuščino avantgarde, te dni po vsej Sloveniji predstavlja svoj megaprojekt KonSekvence: Fragmenti možnega ekosistema. Gre za pregled domačih umetniških praks, ki raziskujejo znanstvena področja, kot so umetna inteligenca, robotika, biotehnologija, bioinženiring in ekologija. Visoka znanost še nikoli ni bila tako dostopna, hkrati pa tudi umetnost še nikoli ni bila tako nedostopna.

Osrednje prizorišče projekta, ki si ga je zamislilo devet ustanov z vseh koncev Slovenije, je ljubljanska Cukrarna, kjer KonS v dveh nadstropjih predstavlja pester nabor umetniških instalacij. Za prepričljiv prvi vtis te velike skupinske razstave je ekspedicijo priporočljivo začeti v času, ko Tadej Droljc, eden naših najvidnejših intermedijskih umetnikov, zažene monumentalno instalacijo Večerja s hiperobjektom.

Ko Droljčeva najnovejša stvaritev, ki krasi pritlično halo Cukrarne, miruje, je videti kot reflektor iz stripov in filmov o Batmanu, s katerim ghotamske avtoritete v kriznih trenutkih prikličejo na pomoč lokalnega superheroja. Ob zagonu nas futuristična simfonija sintetičnih zvokov, laserjev, ogledal, dima in svetlobe, ki z vseh strani curlja znotraj velikanskih steklenih leč, začne spominjati na vesoljski portal iz znanstvenofantastične nanizanke Zvezdna vrata SG-1.

Mimogrede, oprostite za sklicevanje na klasike iz sveta znanstvene fantastike – tega bo v članku še nekaj –, a pri napredno mislečih delih, ki na presečišču znanosti in umetnosti nastajajo pod okriljem platforme KonS, je to preprosto neizogibno: laiki se moramo pri tako kompleksnih konceptih na nekaj opreti, znanstvenofantastične reference pa so pri tem izjemno prikladne, saj sama tehnologija napreduje že tako eksponentno hitro in nepredvidljivo, da se pogosto zdi kot fikcija.

Tadej Droljc je v nedavnem Mladininem portretu svoje kompleksno delo, o katerem sam navadno govori s pomočjo zapletenih, sleherniku nerazumljivih izrazov, kot so na primer »granularna sinteza«, »medmodalna drama« in »avdiovizualna eskapologija«, v izrazito poenostavljeni maniri opisal kot »ustvarjanje glasbe z vizualizacijami, kjer sta zvok in slika tako prepletena, da ne veš več, od kod kaj prihaja«.

Njegova instalacija Večerja s hiperobjektom dokazuje, da je pri tem zreduciranem opisu zadel žebljico na glavico: rafali brezkompromisnega cvrčanja večplastnih zvočnih tekstur, ki jih je sproduciral sam, so tako natančno usklajeni s pestrimi hipnotičnimi vizualizacijami, da se resnično zdi, kot bi slika proizvajala zvok – in obratno.

Čeprav se zdijo razstavljena dela obiskovalcu težko razumljiva, organizirana vodstva po razstavi dokazujejo, da je (skoraj) vse prevedljivo v jezik, ki ga govorimo vsi.

Osuplo občinstvo, ki se zbere pred instalacijo Tadeja Droljca (žal le približno enkrat na teden; naslednjič jo bo zagnal 23. marca ob 16.30, 30. marca ob 17.30 in 2. aprila ob 18. uri), v hladne in večinoma prazne prostore velikanske Cukrarne vnese nekaj krvavo potrebnega življenja. A tudi sicer si ustvarjalci razstave prizadevajo, da bi bil ta prostor v času njegove »uzurpacije« s strani razstave KonSekvence čim bolj živahen, zato dobršen del delavnic poteka kar v osrednjem razstavnem prostoru.

Nekaj trenutkov po aplavzu, ki ga je požela Večerja s hiperobjektom, se je na primer začela delavnica, v kateri so navdušenci nad DIY (»naredi-sam«) elektronskimi pripomočki pod mentorstvom Ide Hiršenfelder, zvočne umetnice, ki »psihogeografske zvočne krajine« sicer producira pod psevdonimom beepblip, ustvarjali tipalke za zaznavo elektromagnetnih valov. S to napravo so udeleženci nato prisluhnili »različnim ritmom in gostotam elektromagnetnega smoga«, kakršne Hiršenfelderjeva kot semple uporablja tudi pri produkciji avtorske glasbe.

To je zgolj ena od ducata delavnic, ki te dni večkrat na teden potekajo v sklopu razstave KonSekvence: med drugim se lahko pridružite spajkanju zapestnic, ki so pravzaprav sintetizatorji, ali pa denimo spajkanju »ekscentrične večkanalne signalne mešalke«. Za najpogumnejše pa je na voljo tudi delavnica »vizualiziranja ionizirajočega sevanja v meglični celici«.

Droljčeva mojstrovina je sicer ena redkih, če ne kar edina umetnina na razstavi, ki lahko obiskovalca navduši že zgolj s primarno čutno izkušnjo: večina ostalih del, razstavljenih v pritlični hali, se zdi na prvi pogled dokaj sterilnih (no, nekatera so dobesedno sterilna), suhoparnih in estetsko ne ravno privlačnih – videti so tako, da prej kot v galerijo sodijo v laboratorij, kar seveda ni nenavadno, saj so tam večidel tudi nastajala.

Vsa ta dela umetniško in konceptualno vrednost pogosto dobijo šele, ko o njih kaj preberemo. Ker pa spremljevalna besedila in izjave umetnikov vključujejo floskule, kot so na primer »iteracije signalov iz možganskega organela«, »deteriorializacija v nove konstelacije«, »hibridna biokibernetska živost«, »scintilatorski detektor, narejen po načrtih odprtokodnega mionskega detektorja«, »silicijeva fotopomnoževalka«, »okolje za videogramterijo, podprto z umetno inteligenco«, »neekstrakcionistično sobivanje«, »antiteza imperialistično motiviranim optimizacijskim ciljem algoritmov« ter »globoki čas, spektralni pojavi in antropogene krajine«, lahko nepoznavalca včasih prej zmedejo, kot da bi mu kaj pojasnili.

Če se želite izogniti vrtoglavici in glavobolom, ki jih zna povzročiti tovrstna nišna strokovna terminologija, si razstavo oglejte v sklopu organiziranih vodstev. Ta dokazujejo, da je (skoraj) vse prevedljivo v jezik, ki ga govorimo vsi, četudi mora tisti, ki vodi po razstavi, za razumljiv prevod včasih kakšen zapleten koncept malce poenostaviti ali zbanalizirati. A nekaterih velikih idej včasih res ni neumno malo popreprostiti, da se lahko obiskovalec počuti malo manj neumnega.

»Po domače« znajo – še posebej, če vanje malce povrtamo – svoje kompleksne projekte razložiti tudi sami avtorji razstavljenih del. Velika verjetnost je, da boste nanje naleteli tudi ob naključnem obisku Cukrarne, saj kompleksne, visokotehnološke naprave, ki sestavljajo razstavljena dela, potrebujejo nenehno vzdrževanje in skrb.

(Strateški) oblikovalec, programer in umetnik Marko Damiš je denimo ravno ob našem obisku, torej ravno ob pravem času, preizkušal delovanje sistemov svoje najnovejše prototipne stvaritve, imenovane C-lab: Interaktivna sodelovalna platforma. Razložil je, da zadeva deluje kot konferenčna soba jutrišnjega dne. V realnem času ustvarja zapisnik vsega, kar je v njej izrečeno. Sočasno pa samodejno sestavlja tudi pregledne miselne vzorce, ki sistematično povzamejo vse ključne pojme, izrečene na sestanku.

Ta sistem deluje presenetljivo dobro: ko smo s producentom razstave in avtorjem instalacije kramljali o projektu, so se na zaslonu med drugim izpisala gesla, kot so »resničnost«, »razumevanje« in »zmeda«, kar je lepo povzelo naravo našega pogovora.

Futurističnemu sestanku se pridružuje tudi virtualna asistentka Barbara: ko z njo vzpostavljamo dialog, pravzaprav kramljamo z razvpitim pogovornim robotom ChatGPT, ki je zaradi izjemnih pogovornih sposobnosti v zadnjem času dvignil ogromno prahu. Barbara je povezana tudi s slikarskim robotom DALL-E, programskim orodjem, ki besedne ukaze s pomočjo umetne inteligence spreminja v slike.

Kombinacija različnih sistemov umetne inteligence, ki jih navadno uporabljamo vsakega posebej, v Barbaro vnese presenetljivo živost: ena od njenih funkcij je tudi sinteza govora, podobna tisti, ki jo je uporabljal denimo sloviti britanski fizik Stephen Hawking, potem ko sam ni več mogel govoriti, le da se Barbara pogovarja z ženskim glasom. Preplet različnih sistemov umetne inteligence, s katerimi komuniciramo v Damiševi instalaciji, tako rahlo spominja na virtualno sopotnico, v katero se je v filmu Ona (2013, Spike Jonze) zaljubil zbegani protagonist.

Če vas vse to še ni prepričalo, pa gre omeniti tudi, da instalacijo tvori druščina velikih zaslonov na dotik. Ko se je Damiš z njimi poigraval, je zadeva močno spominjala na tehnologijo, ki jo je fiktivna policija jutrišnjega dne uporablja v Spielbergovi akciji Posebno poročilo (2002). Ko pa ste že do vratu zasuti z znanstvenofantastičnimi referencami, gre omeniti še tisto, ki jo je navrgel avtor sam. »Od nekdaj me je navduševalo, kako Dexter v risanki Dexterjev laboratorij računalniku ukazuje, naj zanj stori to in tisto,« pravi umetnik.

Spajanje umetniških in znanstvenih praks se je v zadnjih letih po naših tleh razširilo kot gobe po dežju, med drugim tudi zaradi radodarnih finančnih injekcij, ki jih Evropska unija namenja tovrstnim projektom. Tudi platforma KonS sredstva med drugim črpa iz Evropskega sklada za regionalni razvoj. Kaj pa pravzaprav na dolgi rok obeta tovrstno združevanje umetniških, znanstvenih in gospodarskih sektorjev?

Poslanstvo raziskovalne umetnosti je umetno inteligenco, nadzorne drone, algoritme za prepoznavanje obrazov in podobne pogruntavščine uporabiti v druge, plemenitejše namene od tistih, po katerih posega nadzorni kapitalizem.

Dela, ki nastajajo na presečišču med umetnostjo in znanostjo, se pogosto tako močno nagibajo k znanosti, da v njih le stežka prepoznamo očitno umetniško vrednost. Sočasno pa se zdi, da tudi na področju znanosti ravno ne premikajo mej. Bistvo naglega razvoja teh robnih umetniških praks naj bi bilo predvsem v tem, da te meje vsake toliko dejansko premaknejo: pri KonSu pravijo, da stremijo k »prevajanju umetniških del v inovacije, ki bi omogočile bolj etično in trajnostno naravnano družbo«.

A roko na srce, na prvi pogled se pohabljene robotske pokveke, ki se po tleh mobilnega laboratorija, postavljenega sredi galerije, zvijajo v navidezni agoniji, in vertikalni zeliščni vrtovi, opremljeni z robotskim pajkom, ne zdijo ravno kot prelomne znanstvene inovacije, ki bodo pretresle temelje delovanja našega sveta. Ker pa so tovrstni projekti izrazito večplastni in zatorej terjajo vpletenost strokovnjakov z najrazličnejših področij – robotskega pajka so na primer razvili na Institutu Jožef Stefan –, lahko do uporabnih domislic prihaja že v samem procesu nastajanja umetniških del.

Recept za uspeh je tak: umetnik si zamisli nenavaden, odbit, ekscesen ali celo malce nor koncept, ki je v rigidnih znanstvenih in akademskih okoljih načeloma neizvedljiv, neetičen ali celo nezaslišan. Pri njegovi uresničitvi pa mu na pomoč priskočijo znanstveniki, ki lahko v imenu umetnosti zganjajo nenavadne laboratorijske vragolije.

Pri iskanju rešitev za izvedbo »norih« umetniških idej lahko občasno pride do dejanskega znanstvenega napredka ali neposredne uporabne vrednosti določenih znanstveno-umetniških iznajdb, in to je ta »konsekvenca«, torej posledica, h kateri stremi KonS. Tako je na primer umetniški projekt Marka Peljhana odigral pomembno vlogo pri zamejevanju lanskih obsežnih požarov na Krasu. Umetnik, ki je Slovenijo leta 2019 zastopal na beneškem umetniškem bienalu, že od konca devetdesetih let aktivno deluje v vesoljskih in aeronavtičnih raziskavah. Gasilcem je lani na pomoč priskočil s svojo floto nadzornih dronov, s katerimi so lahko v živo spremljali razvoj požara.

Podobno presežen rezultat je dala instalacija Zorana Srdića Janežiča, imenovana Biobot. Prej omenjeni pohabljeni robotek, ki naj bi bil »nova oblika hibridnega življenja«, saj ga poganja primitivna različica možganov, razvitih iz maščobnih celic, je kot stranski produkt obrodil svojevrsten inkubator, ki uporabniku menda omogoča vpogled v njegovo notranjost, kar naj doslej ne bi bilo mogoče.

Seveda pa uporabna vrednost tovrstnih umetnin in morebitne znanstvene inovacije, do katerih občasno pride med njihovim nastajanjem, nista edina cilja tako imenovane raziskovalne umetnosti. Njen prvotni namen je poglobljeno razumevanje, kako nova tehnologija deluje, kakšni so njeni potenciali – in kakšne so njene nevarnosti.

Njeno poslanstvo je umetno inteligenco, nadzorne drone, algoritme za prepoznavanje obrazov in podobne pogruntavščine uporabiti v druge, plemenitejše namene od tistih, po katerih posega nadzorni kapitalizem: njen namen je torej novo tehnologijo zlorabiti, preden ona zlorabi nas.

Razstava:
KonSekvence: Fragmenti možnega ekosistema
Kje: Cukrarna, Ljubljana
Kdaj: do 2. aprila 2023