Anne Mette Hancock: Smrdljivka

+ + +

Stebri družbe

Smrdljivka iz naslova romana Anne Mette Hancock (1979) je tropska roža, ki v eksotičnem rastlinjaku čudežno cveti že tretjič v štirih letih. Čeprav je cvet ne samo v opraševalne in plodilne namene, smrdljivka z njim, sumljivo falične oblike, privablja žuželke, saj smrdi po mrhovini in je insektom v obet slasti. O tej roži v enigmatičnih dopisnicah iz tujine piše tudi osumljena umora, ki so jo posneli krvavo na kraju zločina, skoraj negibno in prav nič panično – potem je izginila. Zdaj začne pisati novinarki, ki ima že takoj na začetku problem, ker so ji na najvišjih, ministrskih mestih nastavili napačne podatke in ima težave z zastopniki bralne javnosti, s tiskovnim ombudsmanom tako rekoč. Pa še s čim, recimo z opredeljevanjem, ali ji je bil nekoliko bolj grob seks všeč ali je šlo za prekoračenje – posebej še, ko zve, da je bil njen ljubimec z ministrstva že obravnavan zaradi nasilja in spolnega nadlegovanja, ima živahne pesti in sploh.

Danska pisateljica Anne Mette Hancock, za kasnejše knjige tudi nagrajena in menda popularna, v prvencu nastavlja skrivnosti; v ospredju se nam najprej zdi zastaran primer s storilko na begu, pričakujemo rehabilitacijo ali rekonstrukcijo primera, ki se mu niso dovolj posvetili. Nabrita, malo tudi jezična in nepredvidljiva novinarka se zdi za bezanje v takšne razbolene točke kot nalašč, posebej še, ko se poveže s kolegom, ki je o primeru pisal v času, ko je bil kadaver še topel, in zdaj sledijo novi topli. Vpleten je tudi detektiv, ki išče pobeglo in je brez svežih sledi, dokler se ne pojavi skrivnostna in kriptična korespondenca z novinarko.

Smrdljivka je roman, ki pod pretvezo krvnega delikta zareže v dansko družbo in poskuša detektirati neenakosti; na eni strani je skupina požrtvovalnih preiskovalcev, tudi na lastno pest in malo mimo zakona, na drugi dobro delujoča kriminalna mreža, ki ne dopušča kapljanja informacij ali kakšne druge nelojalnosti. Ima tudi orodje, s katerim odstranjuje vse, ki bi si želeli izstopiti ali prestopiti.

Smrdljivka se  tako ukvarja z zločinsko mrežo, proti kateri je maščevanje z nožem prava uspavanka, možaki namreč namakajo noge nasprotnikov v betonska vedra in jih ovijajo z verigami, to je visoko razvit kriminalni svet, ki ne dopušča improvizacij. Nasproti so požrtvovalni in malo prestrašeni preiskovalci iz vrst žrtev ali civilne družbe in pravica tako nezadržno in nezgrešljivo trči ob moč, kar pisateljica izpiše v gostih poglavjih.

Ko se že zdi, da bo pravica spet ostala praznih rok, se zadeva reši na človeški, ne na pravni ali legalni način. Tudi v razvitih družbah očitno, kot recimo pri Sodnih dnevih Petra Čeferina in Vasje Jagra, pravica včasih izvisi in so na prostosti tisti, ki bi morali ždeti za rešetkami. Anne Mette Hancock svojo dramo o pravičnosti opremi še z veliko vsakdanjimi predmeti, kuhanjem in podobnim, to je tisti topos, kjer poskuša prepričati bralca, da so liki iz mesa in krvi, zato jim doda tudi kakšno mesnato, erotično epizodo.