Jean-Baptiste Poquelin Molière: Šola za žene – Kritika šole za žene – Improvizacija v Versaillesu 

+ + + + +

Tri komedije klasicista Moliera (1622– 1673) in obširna študija dramaturga in režiserja Janeza Pipana.

Bralec, ki bi hotel čim dlje od sedanjosti, si umik najde v Šoli za žene. Arnolf si zastavi življenjski projekt – najti idealno ženo. Kako bo pristopil? Komaril po salonih in izbiral med številnimi, 500 let pred spletnimi portali? Morda najel raje ženitnega posrednika, ki bo kot ekspert zadel njegovo željo? Nikakor, za tako usoden korak si vzame čas: 20 let bo opazoval usode mož v zakonu ter potem predvidel vse zaplete – ponavljajoči je kajpak nezvestoba – in domislil okvir rešitve. Zdaj si mora samo še poiskati izvoljenko, ki bi ustrezala njegovemu načrtu? Nak, ne bo se prepustil naključju, ženo si bo kot demiurg ustvaril sam. Igra, v kateri ne more priti do napake.

Izbere torej svojo posvojenko in jo pošlje v klošter, da mu jo vzgojijo po njegovih načelih. Po vrnitvi domov ji da v lektiro samo še svoj globoko premišljeni brevir – Dolžnosti poročene žene: žena naj se lišpa samo za soproga, naj bo čedna le za moža, ne za sosede, naj ne obiskuje salonov, ker se tam zbirajo faloti, naj bo nevedna, naj ga ljubi, kuha, moli in šiva. Feministke bi ga linčale! No, njegov plan zaživi po načrtu, potem pa se pripeti napačni pogled in postane rogonosec, ne da bi se sploh poročil. Heroina Agneza sledi vsem Arnolfovim načelom, a konča v objemu drugega.

Komad, ki je polnil teatre in Molierovo blagajno, za povrh pa še pol tisočletja gledališke odre sveta. Prevod Josipa Vidmarja je tlakovan z vzvišenim jezikom, Bergerjev pa postreže z igrivim besednjakom poetike miljeja namiguš.