Komentar / Kaj manjka pameti?

Janko Lorenci

24. 3. 2023  |  Mladina 12  |  Kolumna

Ali bo človek končal v lastni nesnagi? To bi bil prav neslaven konec. A gremo po vrsti.

Vse okoli sebe od nekdaj oblagamo s svojimi odpadki. To počnemo v bistveno večjem obsegu kot druge vrste, pač zato, ker ima homo sapiens bolj razvit intelekt in ob njegovi pomoči na veliko producira vsakovrstne pripomočke za izboljšanje svojega življenja. Tako hočeš nočeš nastajajo tudi odpadki.

To je lahko slabo za druga živa bitja in tudi zanj samega. A resen problem je nastal šele, ko se je človek pošteno namnožil in začel producirati res na veliko. Začelo se je pred kakimi 200 leti z industrijsko revolucijo in napredkom znanosti. Zgodnji prednik tega preloma je tako imenovana neolitska revolucija – izum poljedelstva – ko si je človek lahko začel delati zaloge hrane, imel več otrok itd. Velika produkcija pomeni tudi veliko smeti, odpadkov, izpustov, izločkov vseh vrst. Zdaj je onesnaževanje morda največja težava človeštva.

Kaže se v neštetih oblikah.

Kmetijstvo, ki hrani osem milijard ljudi, je spremenilo podobo sveta in postopoma kvari zemljo, vodo in zrak. Industrija in potrošniki ustvarjamo gore odpadkov, ki jih je toliko tudi zato, ker je vse izdelano za enkratno ali kratkotrajno rabo, da lahko proizvodno-potrošniška mašinerija teče naprej. Če odpadke sežigamo, to spet segreva ozračje, in takih začaranih krogov je veliko. Ne znamo več živeti brez plastike, ki se sredi oceanov zbira v moraste otoke. Mikroplastika, navzoča tudi že v novorojenčkih, bo morda delala genetsko drugačne ljudi. Z nafto, plinom, premogom grejemo sebe in ozračje in spreminjamo podnebje, kot da bi bili bogovi. V mestih zaradi umetne svetlobe ne vidimo več zvezd. In seveda izdelujemo tudi orožje; vsi ga imajo samo za obrambo, a orožje ima očitno čudežno moč, da nekako sproža vojne. Če bo vojna kdaj jedrska, nas bo vse pobralo.

Skratka, vse, kar izdelamo, deloma postane tudi odpadek. Zato je onesnaženo tako rekoč vse.

Obstaja pa še nesnovno onesnaževanje. Vir vsega materialnega onesnaževanja je pravzaprav v glavah, v naši miselnosti, željah, hotenjih, vrednotah, interesih. Iz njih nastajajo konvencije, pravila, ureditve in sistemi – ti pa na koncu dobijo obliko avta, nerazgradljive embalaže, nadzvočnega letala, sladoleda, nebotičnika, zamrznjenega piščanca, jedrske bombe … in seveda tudi smeti, odpadkov, izpustov, izcedkov vseh naših neštevilnih proizvodov. Ideje in vrednote imajo izvor v človekovi naturi, ta pa se je formirala v desettisočletjih, ko se je zdela narava še brezmejna in neizčrpna.

Del teh vrednot (sebičnost, pohlep, volja po moči itd.) je vedno delal družbo krivično, neenako, surovo, za človeštvo kot vrsto pa je postal na smrt nevaren šele, ko je prerasel v ureditev, v kateri vse materialno z odpadki vred naglo samo raste in raste, v kateri je osnovno merilo uspešnosti denar in z njim moč, način eksistiranja pa tekmovanje. Ta ureditev – kapitalizem – nas je prek materialnega bogatenja in onesnaževanja vseh vrst pripeljala v akutno krizo okolja. Prav zaradi nje ureditev ni več vzdržna. Kriza okolja je, ponavljamo, v osnovi družbena kriza.

Iz nje se je težko izviti, ker so koristi in škode ureditve tako prepletene. Ko se je proces množične proizvodnje in potrošnje enkrat sprožil, je postalo veliko onesnaževanje, z njim pa tudi kriza okolja, neizbežno. Ta proces lahko ustavi le samoomejevanje, ki pa je sistemu tuje, saj potrebuje za svoje ohranjanje nenehno rast. Hkrati je sistem, zlasti v sedanji neoliberalni fazi, slep za skupno dobro, kar okolje po definiciji je. V ureditev smo ujeti na nešteto načinov, z njenimi prisilami, dogmami, prednostmi in mamljivostmi. Prav zaradi te mešanice je tako trdoživa. A Zemlja je za človeštvo s takim tipom razvoja premajhna. Temeljito korekturo ali odpravo sistema zdaj s svojimi poškodbami jasno zahteva tudi narava, ne samo kritiki in ranjenci kapitalizma.

Pofilozofirajmo: od samega začetka nas je podpiral, gnal naprej in napravil za domnevnega gospodarja narave intelekt, pamet. Toda če zdaj ne bomo potegnili za zasilno zavoro, se bomo zadušili v lastnih smeteh, izločkih, odpadkih, izcedkih. V lastnem dreku, grdo rečeno. To bi bila precej nečastna, nelepa smrt. Torej bi lahko rekli, da je intelekt, ki ne opazi ali noče videti, da potrebuje uzde modrosti in samoomejevanja, butast, nerazvit, škodljiv.

No, intelekt elit, ki ohranjajo nevzdržni status quo in odločajo, kako naj se vrti svet, ni nujno butast, čeprav je lahko tudi tak. V vsakem primeru pa je ciničen in egoističen, saj lastnikom govori: nam bosta bogastvo in vpliv pomagala, mi se bomo nekako že zmazali.

Pomagala jim bosta res, vendar ne zelo dolgo. Manjšina bogatih in vplivnih ne more brez neskončno številnejših nebogatih in nevplivnih. Tem pa razum še ni dovolj jasno dopovedal, da jih je toliko, da bi si lahko izboljšali življenje in ustavili tudi padanje v ekološko krizo, če bi spremenili ureditev, da bi bila bolj človeška in razumna do ljudi in do okolja. Ta večina potrebuje vsaj troje: sodelovanje, nekaj več prosvetljenosti in izrecno voljo, da se kaj spremeni. Pri tem bi ji morali pomagati tudi tisti, ki zdaj v glavnem bolj služijo manjšini kot večini, na primer mediji. Tudi njih bo nadelita zlahka zavrgla, ko bo šlo do konca zares.

Konec onesnaževanja se bo ali se ne bo začel v glavah. Pamet in tehnologija nam bosta pomagali še naprej, a spremeniti se bo morala predvsem miselnost. Prioritete se bodo prej ali slej zanesljivo preuredile. Pri tem bodo najbrž bolj kot vse drugo pomagali čedalje trši povratni udarci narave. A svoje bodo, upajmo, da še pravočasno, storila tudi ljudstva, ko bodo dovolj v stiski in dovolj jezna ali obupana. Vsa imajo samoohranitveni nagon in pravico do samoobrambe, v hudi sili tudi do revolucije.