Začetek konca?

Po dveh letih agonije, zaradi katere je mednarodni ugled Moderne galerije strmoglavil, je direktor Aleš Vaupotič prejel nezaupnico sveta in strokovnega sveta ustanove. Sledi predčasna razrešitev?

Svet javnega zavoda Moderna galerija je v zadnjem času sprejel dve pomembni odločitvi. Na seji, ki je bila prejšnji ponedeljek, je odločal o tem, ali bo potrdil poročilo o poslovanju te nacionalne kulturne institucije v lanskem letu – ali ne. Ni ga potrdil. Na seji, ki je bila ta ponedeljek, pa je odločal o tem, ali bo potrdil program, ki je v obeh enotah Moderne galerije, v razstavišču na Cankarjevi ulici v Ljubljani in Muzeju sodobne umetnosti Metelkova, predviden za letos – ali ne. Tudi tega ni potrdil. Podporo je torej odrekel dvema temeljnima, najpomembnejšima dokumentoma, ki ju je pripravil direktor Aleš Vaupotič. Enako je pred tem glasoval tudi strokovni svet Moderne galerije.

Oba organa, ki bdita nad delom naše osrednje institucije za moderno in sodobno vizualno umetnost, prvi nad njenim poslovanjem, drugi nad strokovnostjo, sta s tem izrekla nedvoumno nezaupnico direktorju Alešu Vaupotiču, ki hišo vodi že skoraj dve viharni leti, pri čemer vihar ves ta čas povzroča on sam. Tako je povsem mogoče, da bo svet zavoda vladi že v kratkem – morda že v ponedeljek – predlagal, naj direktorja predčasno razreši, saj naj bi po doslej ugotovljenem kulturni ustanovi povzročal večjo škodo.

Zaposleni, kolikor jih je med dveletno nočno moro, ki na las spominja na tisto na RTV Slovenija pod vodstvom Andreja Graha Whatmougha, še ostalo v hiši, si bodo, če bo do takšnega razpleta res prišlo, končno lahko oddahnili. Vse do nedavnega je namreč kazalo, da Vaupotič kljub številnim utemeljenim očitkom o nekompetentnem in nestrokovnem delovanju pri vodenju hiše ter tudi pri snovanju razstavnega programa ostaja trdno v sedlu. Podpore ministrice za kulturo Aste Vrečko sicer nima že najmanj od začetka oktobra, podpiral pa ga je svet Moderne galerije z Aleksandrom Bassinom na čelu. Šele po skoraj popolni zamenjavi članov sveta se je začel natančen pregled dosedanjega poslovanja. In novi svet po naših podatkih z videnim ni bil niti najmanj zadovoljen. Prav tako ne s prihodnjimi načrti.

Vaupotičeva zapuščina je vidna že zdaj: potem ko mu vse od nastopa mandata v aprilu 2021 z zaposlenimi ni uspelo vzpostaviti dostojne komunikacije (tistim, ki jih ima za nasprotnike, na primer redno namenja slabe ocene za opravljeno delo in posledično dobijo manjši dodatek za delovno uspešnost) in ko pravzaprav nikoli ni želel prisluhniti kustosom, ki so ključni strokovnjaki hiše, temveč je program in poslovanje raje krmaril po svoje, četudi izkušenj s pripravo najzahtevnejših razstav in vodenjem javnih zavodov pred nastopom mandata ni imel, je Moderna galerija le še bleda senca sebe. Ne le, da je obisk upadel, da številni producenti z njo ne želijo sodelovati, najhuje in hkrati najbolj žalostno je, da v mednarodnem svetu vizualne umetnosti, kjer je bila še nedavno svetovno prepoznavna kulturna ustanova, ni več relevantna. Njen ugled se je čez noč sesul.

Na mednarodni ravni so se skrbi o usodi Moderne galerije, ki se je na svetovni zemljevid uvrstila že zaradi svoje zbirke Arteast 2000+, ta je bila prva zbirka sodobne vzhodnoevropske umetnosti na svetu, pojavljale že vse od leta 2019, ko se je izkazalo, da poskuša tedanji minister Zoran Poznič iz SD za vsako ceno zrušiti dolgoletno direktorico Moderne galerije Zdenko Badovinac, v mednarodnih umetnostnih krogih sicer dobro poznano ime. Njegovo delo je kasneje več kot zagnano dokončal minister SDS Vasko Simoniti in za novega direktorja izbral Aleša Vaupotiča, za katerega je moral pred tem prirediti kriterije, saj njegov favorit sicer ne bi imel ustrezne izobrazbe (ni bil umetnostni zgodovinar, temveč komparativist).

Vaupotič je bil pred prihodom v Moderno galerijo kot predavatelj in raziskovalec zaposlen na Univerzi v Novi Gorici, kjer delno deluje še danes, je tudi novomedijski umetnik, izhaja iz istega kroga ustvarjalcev kot denimo Zoran Poznič, bil naj bi tudi precej bližje SD kot SDS, a Simoniti boljšega kandidata očitno ni imel in tako je najverjetneje prisluhnil tedanji skrbnici Moderne galerije na ministrstvu za kulturo Juditi Krivec Dragan, ki je pri izbiri novega vodstva kulturne ustanove sodelovala; Vaupotiča je dobro poznala, saj je bil njen mož, novomedijski umetnik Srečo Dragan, njegov mentor. Morda torej ni bilo naključje, da je Vaupotič po nastopu mandata Sreču Draganu odobril razstavo in odkup umetniškega dela v skupni vrednosti 20.000 evrov. Njegovo umetnost pa raziskuje tudi v okviru znanstveno-raziskovalnega projekta, ki mu je bil odobren kot zaposlenemu na Univerzi v Novi Gorici. Kasneje je v ta projekt kljub nasprotovanju zaposlenih vključil tudi Moderno galerijo.

Povsem mogoče je, da bo svet zavoda vladi že v kratkem predlagal, naj direktorja predčasno razreši, saj naj bi po doslej ugotovljenem kulturni ustanovi povzročal večjo škodo.

V mednarodnem umetnostnem svetu je nad dogajanjem v Moderni galeriji najbolj dosledno bdela Internacionala (L’Internationale), združenje sedmih muzejev, ki velja za primer dobre prakse, za svetel zgled tega, kako naj se muzeji sodobne vizualne umetnosti v 21. stoletju medsebojno povezujejo in delujejo. Moderna galerija je bila njena pobudnica in soustanoviteljica. Ne preseneča torej, da je Internacionala ob dogajanju v Moderni galeriji v zadnjih letih kdaj tudi povzdignila glas v podporo ustanovi in proti njenemu direktorju. Sredi lanskega leta, leto dni zatem, ko je direktor postal Aleš Vaupotič, pa je Internacionala Moderno galerijo izključila iz svojih vrst. S tem jo je doletela velika, nezamisljiva sramota mednarodnih razsežnosti. Kako je sploh mogoče, da je do tega prišlo?

Kot nam je pojasnila Sara Buraya Boned z Internacionale je vodstvo Moderne galerije v trenutku, ko so v Internacionali, ki se s svojimi muzeji in tudi drugimi institucijami vedno znova poteguje za evropska sredstva iz programa Ustvarjalna Evropa, snovali projekt Muzej skupnega, s katerim bi se prijavili za financiranje v letih 2023–2027, »spremenilo institucionalni projekt in pokvarilo dolgoletni odnos s partnerji, ker ni nadaljevalo z delitvijo etike in demokratičnih vrednot, ki so to mrežo sploh ustvarile«.

Zato so sodelovanje z Moderno galerijo prekinili. To je bila »zaradi strokovnega spoštovanja in občudovanja umetniške ekipe in projekta, ki so ga razvijali do prihoda novega direktorja« sicer »težka in boleča odločitev«. A če so zgled, so morali zgled tudi ostati. Ali kot pravi eden od poznavalcev: »Če so zgled drugim, res ne bi bilo prav, da bi še naprej trpeli gnilobo v svojih vrstah.« Kot pravi Sara Buraya, bodo z Moderno galerijo, ko bo ta spet zagovarjala etiko, vrednote ter skupne ideje o internacionalizmu in solidarnosti, kot jih goji Internacionala, seveda rade volje ponovno sodelovali. Ne bodo pa je mogli vključiti v projekt Muzej skupnega. Ne, to evropsko sofinanciranje je za Moderno galerijo izgubljeno, saj se je namesto nje kot slovenski partner projektu pridružil Znanstvenoraziskovalni center SAZU. Moderna galerija tako lahko le upa na priključitev k naslednjemu projektu, ki se bo pričel šele leta 2028.

Leto dni zatem, ko je direktor postal Aleš Vaupotič, je Internacionala, ugledno združenje sedmih muzejev, Moderno galerijo izključila iz svojih vrst. S tem jo je doletela velika, nezamisljiva sramota mednarodnih razsežnosti.

Za velike muzeje iz Internacionale, kot je madridska Reina Sofia, je sofinanciranje iz tega vira drobiž. Za Moderno galerijo je bilo življenjskega pomena. Brez teh evropskih sredstev velikih, odmevnih razstav v zadnjih letih ne bi mogli pripraviti. Posledice Vaupotičevega vodenja Moderne galerije so torej že zdaj dolgoročne. Marsičesa, kar je bilo v času njegovega vodenja zminirano, zmaličeno ali zanemarjeno, tudi ne bo več mogoče popraviti.

Med tisto, kar je nepopravljivo, lahko štejemo tudi odhod kustosa Marka Jenka, skrbnika slikarske zbirke in avtorja številnih pomembnih razstav. Po skoraj dveh letih vsakodnevnega delovanja v nemogočih razmerah, na katere so zaposleni sicer javno opozarjali, mu odhoda res ne gre zameriti. Je pa skrb zbujajoče, da je Vaupotič namesto tega vrhunskega kustosa zaposlil neprimerno manj izkušenega kustosa in pesnika Roberta Simoniška, ki je bil pred tem sicer Vaupotičev pomočnik, še prej pa je ministru Simonitiju asistiral pri rušenju Zdenke Badovinac, saj je po njenem padcu vskočil kot v. d. direktorja Moderne galerije. Vaupotič ga bržkone prav zato razume kot sebi lojalnega in v Moderni galeriji mu zaupa tudi najzahtevnejše naloge. Ker je sam zaradi položaja, ki ga zaseda, hkrati tudi komisar slovenske predstavitve na Beneškem bienalu, ga je denimo določil za kustosa lanske predstavitve na tem pomembnem mednarodnem dogodku, kjer pa po naših podatkih za zaščito slik slovenskega predstavnika Marka Jakšeta ni bilo ustrezno poskrbljeno. Zapletlo se je tudi s katalogom, ki bi moral pospremiti razstavo, a čeprav naj bi zanj namenili 13.000 evrov, do obiskovalcev nikoli ni prišel. Umetnik naj bi ga zaradi zelo slabe kakovosti zavrnil. Nazadnje so ga nadomestili s spletno stranjo.

Upravičena raba javnih sredstev pri nastanku tega kataloga je le drobec tistega, čemur naj bi člani sveta Moderne galerije v zadnjih tednih ob pregledu poslovanja hiše namenjali pozornost. Po naših podatkih naj bi se v dveh letih nabralo dovolj konkretnih primerov, tudi kakšna neustrezno pojasnjena službena pot, na podlagi katerih bi svet ali pa ministrstvo lahko nadalje ukrepala. Pod drobnogled naj bi vzeli tudi kadrovanje, ki je pospešek dobilo zlasti v zadnjem času, ko postaja jasno, da Vaupotičev mandat ne bo večen; ekipi Oddelka zbirke in razstave, kjer delujejo kustosi, se je nazadnje pridružila Eszter Polonyi, Vaupotičeva kolegica z Univerze v Novi Gorici.

Po naših podatkih naj bi Aleš Vaupotič za odvetniške storitve lani namenil več deset tisoč evrov iz proračuna Moderne galerije. Prav toliko naj bi zanje predvidel za letošnje leto. Zdi se, da se, že vse odkar je zasedel vodstveni položaj v tej instituciji, bori predvsem za to, da bi na njem ostal. A nesporno je, da je ugled hiše v času, ko je sam že zaradi položaja, ki ga opravlja, formalno celo ključni odločevalec na področju vizualne umetnosti v Sloveniji, drastično strmoglavil. In skrajni čas je, da ta agonija vendarle dobi epilog.