Ljubezen je kriminalno dejanje, rop – vedno nekdo nekomu nekoga spelje in ukrade

Tudi v ljubezni težko ločiš med resnico in fikcijo

za +

Kot tat v noči. L’Innocent (Nedolžen), 2022, Louis Garrel.

Nedolžen je romantična komedija, ki pa je bolj napeta in intrigantna od številnih sodobnih kriminalk. Začne se v pariški ječi, kjer se jetniki urijo v dramski igri, med njimi pa najbolj blesti Michel (Roschdy Zem), ki sedi zaradi ropa in ki Sylvie (Anouk Grinberg), svojo igralsko mentorico, vpraša, če je ob njegovi igri začutila »podmorski tok«. Ja, dahne Sylvie, »slišati je bilo tudi neizrečeno«. To pa je definicija dobre igre. »Dober igralec si!« A da je kriminalec tako dober igralec, ne preseneča: če hoče izvesti rop, mora imeti živ smisel za igro, teater, mizansceno, iluzionizem, specialne efekte, timing, zapeljevanje. In Michel je tako dober igralec, da Sylvie prepriča, da je zaljubljen vanjo – in obenem je tako zapeljiv, da se mu tudi sama ne more upreti.

Še preden rečete cezar (ali pa novi val), se že poročita – na grozo njenega sina Abela (Louis Garrel), vdovca in vodnika po akvariju, ki se mu zdi, da Michel le igra, da torej le blefira in da ima dejansko zlonosne nakane. Začne ga celo zasledovati in zalezovati – v slogu De Palmovega voajerja. V njegovi jakni najde pištolo. »Nevaren je, že od začetka laže!« Navsezadnje, od kod mu rolex in od kod mu denar za cvetličarno sredi mesta, če pa se po izpustu preživlja kot povsem proletarski raztovorjevalec pohištva? Zelo je prijazen in vljuden, kar pomeni, da je še toliko bolj sumljiv. Zdi se, da so to le fantazije ljubosumnega in zamorjenega sina, ki je po ženini smrti obtičal med materjo, fenico jetniških tičev, in Clémence (Noémie Merlant), najboljšo prijateljico svoje žene, sicer fenico Tinderja, a se izkaže, da Michel vara z resnico – res namreč načrtuje rop. Iz nekega tovornjaka hoče odnesti neprecenljivi iranski kaviar. Ker pa Abel en passant postane mož-ki-preveč-ve, mu ne preostane drugega, kot da oba, Abela in Clémence, ki si ljubezni – četudi romantičnokomično očitne – še nista izpovedala (kaj šele, da bi jo konzumirala), vključi v svoj načrt za rop, v svoj mali teater, toda najprej ju mora izmojstriti v igri, da bosta lahko v restavraciji z inscenacijo burnega ljubezenskega prizora zamotila in zapeljala šoferja tovornjaka, s katerega bo Michelova tolpa medtem sunila kaviar. Rop pač potrebuje dobre igralce in prepričljive prizore. »Naj bo resnično! Bodi intenziven! Naj te prevzamejo čustva! Osredotoči se na iskrenost.«

Michel je tako dober igralec, da Sylvie prepriča, da je zaljubljen vanjo – in obenem je tako zapeljiv, da se mu tudi sama ne more upreti.

Vprašanje ni le, ali bosta z resnico, ki je v fikciji (igranju, pretvarjanju, iluzionizmu, varanju, fejkanju ipd.), šoferja prikovala na stol (igra ni nikoli le igra), temveč – ali bosta spoznala, da s tveganjem, ki se mu s tem izpostavljata, ni nič narobe, ker je tudi sama ljubezen tveganje, ker tudi v ljubezni težko ločiš med resnico in fikcijo, ker je tudi ljubezen nekaj performativnega in ker ima ta, ki se zaljubi, vedno dovolj razlogov, da se počuti kot tat v noči. Ljubezen je kriminalno dejanje, rop – vedno nekdo nekomu nekoga spelje in ukrade. (Kinodvor + VOD)

Q_HleBxTq_8