100 gecs: 10,000 gecs

+ + + +

Polarizirajoči ameriški dvojec 100 gecs je z radikalno eksperimentalnim odnosom do ustvarjanja popa jutrišnjega dne, s katerim se je na sceno resno prebil malo pred začetkom pandemije, dvignil zares ogromno prahu – dvignilo pa se je tudi kar nekaj obrvi. 100 gecs je čez noč postalo eno najbolj pozornost zbujajočih imen internetnega glasbenega podzemlja, iz katerega pa se je dvojec kmalu izmotal: v hipu je pridobil kultni status in naklonjenost velikanskih hord skorajda fanatičnih oboževalcev, njegov prvenec je krasil marsikateri seznam najboljših albumov leta 2019. 10,000 gecs je zato ena najtežje pričakovanih letošnjih plošč in bili bi skromni, če bi rekli, da je 100 gecs ta pričakovanja le izpolnil.

Podobno kot prvenec je to zares divje eklektična, precej hrupna, a hkrati nalezljivo spevna plošča, ki navdih vleče z vseh mogočih strani, v vsak žanr, ki se ga loti, pa vbrizga konjski odmerek steroidov. 100 gecs je najprepoznavnejši zastavonoša novonastalega žanra, imenovanega hyperpop. Dvojec pravzaprav lastnoročno narekuje, kaj ohlapni pojem hyperpop sploh pomeni: v že tako pestro mešanico žanrov, kot so na primer EDM, trap, bubblegum bass, emo, dubstep in trance, je v duhoviti maniri vpeljal še nekatere rahlo pozabljene, pogosto tudi zasmehovane tradicije popularne glasbe, kot sta denimo hardstyle in ska-pank, mineštro žanrov pa začinil še z retro chip-tune zvoki, kakršne poznamo iz starodavnih videoiger. Na novem albumu je ta nabor obogatil še s pop-pankom in nu-metalom, ki sta tokrat prevladujoča vpliva, kar celotno zadevo naredi še malce težje prebavljivo, a treba je priznati, da nobeden od teh žanrov že zelo dolgo (če je sploh kdaj) ni zvenel tako vznemirljivo.

Rezultat je izjemno nasičena glasba absurda, ki marsikomu zveni kot abstraktna parodija, zato so mnogi prepričani, da 100 gecs ustvarja predvsem z ironičnimi nameni. Ustvarjalca to odločno zanikata: pravita, da je »pripisovanje ironije največja neresnica«, da zgolj izražata ljubezen do vseh vrst glasbe. Kljub temu lahko razumemo tiste kritike, ki dvojčev novi album slišijo kot »skupek najslabših žanrov na svetu, zgnetenih v bazuko, ki te ustreli v obraz«, ali pa tiste, ki pravijo, da gre za »naporne elektro-rock skladbe, ki zvenijo, kot bi Ježek Sonic imel nesrečo z betonskim mešalnikom«.

Če pa albumu prisluhnemo z odprto glavo, lahko v bendovih drznih zvočnih eksperimentih prepoznamo nekaj zares prelomnega. 100 gecs je na novo definiral pojem žanrske neobremenjenosti: nenehno uporablja radikalne slogovne zasuke, navadno znotraj posameznih skladb, zato poslušalec nikoli ne more slutiti, kaj ga čaka pri naslednjem koraku. To je tudi eden od poglavitnih razlogov, zakaj je poslušanje albuma 10,000 gecs tako zabavno doživetje, primerljivo z vožnjo z vlakcem smrti.