Boj za svobodo je krvav

Neoliberalni kapitalizem je pasijon, ki človeka res zdela

zelo za

Umri že enkrat! John Wick 4. John Wick: Chapter 4, Chad Stahelski.

John Wick 4 je lekcija iz interpasivnosti. To je film, ki ne potrebuje, terja ali pričakuje našega aplavza, našega navdušenja, naše evforije, naše osuplosti, našega čudenja, ampak si aplavdira sam. Sam je tudi navdušen nad sabo. Namesto nas. In sam dela sebe osuplega in evforičnega. Poln je brutalno ikoničnih vrhuncev, toda z vsakim skuša preseči prejšnjega. Balistične akrobacije, gege in rife – vse te male umetnine, vse te frenetične singularje, vso to koreografijo furije, vse te osupljive showstopperje, ves ta spektakel brezhibnega ekscesa – ponavlja in variira tako vrtoglavo, tako ritualno in tako neumorno, kot da bi skušal izčrpati vse nianse ubijanja: v galerijah, osaškem hotelu Continental, med avtomobili, ki krožijo okoli pariškega Slavoloka zmage, v berlinskem nočnoklubskem kompleksu, v orjaškem stanovanju, posnetem od zgoraj, na 222 stopnicah, ki vodijo k baziliki Srca Jezusovega. Nenehno si mežika: kako dobro je bilo to! Sam se čudi sebi: kako vraga nam je to uspelo?! Sam sebi sopiha: ha, kaj praviš pa na tole?!

V filmu, ki skuša na vsak način premagati samega sebe, imate celo nekoga, ki ob eni izmed mnogih Wickovih bravur – namesto nas – vzklikne: »Fucking good!« Prav res, jebeno odlično! V nekem trenutku pridejo slepec (Donnie Yen), tip s psom (Shamier Anderson) in John Wick (Keanu Reeves) v bar na partijo pokra. To zveni bodisi kot uvod v vic ali kot uvod v pokol. Jasno, v pokol – ki pa izgleda kot vic. Kot dolg vic. No, kot stand-up akcije. In takšnih akcijskih stand-upov je kar nekaj – fu noir John Wick 4, ki se začne kot Leanov Lawrence Arabski (Laurence Fishburne, alias Bowery King, upihne vžigalico in prižge se vzhajajoče sonce v jordanski puščavi), traja skoraj tri ure, v katerem se John Wick iz Osake prebije do Pariza, tu pa se skuša prebiti do bazilike Srca Jezusovega, kjer naj bi se dvobojeval z dandyjevskim, avtokratskim, fašistoidnim markizom de Gramontom (Bill Skarsgård), a mu skuša pot do tja preprečiti na stotine morilcev, kajti nagrada, razpisana nanj, se povečuje z vnemo borznega indeksa.

Mračni, hladni, kruti, morbidni svet, ki ga opisuje wickiada, je le do skrajnosti prignana abstrakcija ekstremnega, neoliberalnega kapitalizma: tu ni več civilistov, ali bolje rečeno – vsi civilisti so morilci. Vsi skušajo biti storilni, učinkoviti, konkurenčni – če hočejo na tem »prostem« in povsem dereguliranem trgu preživeti, morajo za seboj /+puščati velik morilski odtis. Vsi se hočejo pobiti. Sizifovski John Wick, nekdanji poklicni morilec, ki beži pred baročnim morilskim strojem neoliberalnega kapitalizma, je ves razbit, pobit, preznojen, izmučen, a mesijansko stoičen. Kot je rekel Ned Kelly, preden so mu zategnili zanko: »Takšno je življenje.« Neoliberalni kapitalizem je pasijon, ki človeka res zdela. Boj za svobodo je zato toliko bolj krvav. (kino)

v3KPslrX11Q