Marie NDiaye: Moje je maščevanje

+ + + +

Maščevanje, vsem za vse

Ga. odv. Susane, tako jo pripovedovalka dosledno naslavlja, da bi bolj poudarila njen družbeni položaj, pripadnost pravniški eliti, si v romanu francoske pripovednice Marie NDiaye (1967) Moje je maščevanje prizadeva na več koncev. Ob rednih primerih, bolj ko ne nepomembnih – razen kolikor so indikator njene poklicne neuspešnosti in ujetosti, pa tudi splošne pokolonialne francoske sodobnosti – prevzame medijsko zanimiv in sodno izpostavljen primer.

Ženska je v kadi utopila svoje tri otroke, v njenem imenu za pravni zagovor prosi mož, Giles Principaux, za katerega protagonistka misli, da ji je, desetletni, spremenil življenje. Ko je šla z materjo likarico na nadomeščanje druge, jo je nekaj let starejši fant povabil v svojo sobo, jo seznanil z razkošjem, se važil z artikuliranostjo in manirami, ona pa je to razumela kot obljubo enakovrednosti. Takrat si je zaželela več, v obetu družbenega napredovanja je zato postala odvetnica, čeprav so zdaj iluzije izgubljene. Vozi staro kripo, pada zaradi visokih pet, ker poskuša biti imenitnejša, izgubljena je v negotovih spominih.

Ves čas se ji vsiljuje vprašanje: kaj je Principaux zanjo, kaj je tista skrivnost, ki jo veže nanj? Očitno gre za skrivno privlačnost, še vedno želi ugajati, neuspešno. Zagaten je tudi odvetničin odnos s hišno pomočnico, migrantko z Mavricija, ki (morda) laže o poročnem listu, ko bi morala biti pri njej, dela drugje. Najela jo je domnevno iz človekoljubja, vendar ne razume položaja ilegalke, ki jo sili v nepoštenost, ne razume, zakaj ne kaže dovolj hvaležnosti ne njej ne svetu, v katerega se je z družino priselila. Ga. odv. Susane pokaže precejšnje nerazumevanje za stanje na terenu in stisko po njenem mnenju njej podrejenih.

Veliko ji je bilo do tega, da bi bila pred Principauxom videti kot zmagovita ženska, si misli, ko, potolčena zaradi neustreznih čevljev, s katerimi je hotela zapeljevati, šepa na sestanek s to pomembno stranko. Očitno je tudi malo omotična od udarca, saj se kar naenkrat znajde v postelji in okreva, vendar o tem času krize nima pojma, mogoče je bil zlom. Psihični.

Pripoved v romanu se odmika tudi v stranske meandre, vmes je nekaj dolgih monologov, recimo detomorilke, ki je menda vedela, da so otroci, če so Principauxovi, pogubljeni, da jo je on držal v šahu in je bila zaradi odsotnosti službe ves čas na razpolago, zdolgočasena, depresivna. Zraven je tudi možev na videz spravljivi in podporni monolog. Avtorica namreč piše v skladu z moderno pisavo, ki se bolj kot k zunanjim dogodkom zateka v notranji svet, tam so vozlišča in križišča, na katerih je treba paziti in pretehtati možnosti izhoda, v tem labirintu je odvetnica izgubljena in se ne najde. Roman se konča z izbranimi okruški zagovora, ki temelji na tem, da krivdo zvrne na moža, detomorilka je tako rekoč nedolžna, žrtev. Roman Moje je maščevanje je spretno spisan in v notranjost protagonistke skrit literarni labirint, ki nalašč odpira več vprašanj, kot nanje odgovarja.