Damir Globočnik: Alešovčev Brencelj

+ + + +

Strukturirani prikaz prvega slovenskega satiričnega lista Brenclja (1869–1875, 1877–1886), ki ga podpira več sto karikatur in odlomkov iz člankov.

Stari Slovenci so listom satire dajali imena osti: Osa, Rogač, Brencelj, Juri s pušo. Toda današnji bralec bo v zadregi: iskric humorja izpred stoletja in pol ne bo zapopadel v prvotni smešnosti ali pikrosti. Umetnostni zgodovinar Globočnik, ki je največji poznavalec starih časnikov, umesti Brencljevo satiro v kontekst časa. Tako ob nizanju člankov prinaša še podrobnosti o tarčah bodic, se pravi – kulturni in politični eliti njihove dobe. Knjiga v velikem formatu je obširna, napisana na več kot 300 straneh, in prinaša praktično celotno zgodovino legendarnega tednika. No, njegov ritem je bil redko tedenski, časnik je doživel mnoštvo zaplemb, njegov urednik je bil reden gost sodišč, preživel pa je tudi kar nekaj tednov v zaporu. Bil je večinoma one-man band, dobesedno – ko je Brencljev agens movens Jakob Alešovec oslepel, časnik ni več vstal. Tragični lik, enfant terrible, ki je nemškutarje bičal prav tako kot liberalce in župnike, je bil časnikar, prevajalec, polemik, pisec dram in knjižnih uspešnic, končal pa je kot berač na ljubljanskih ulicah.

Knjiga se seveda bolj kot na osebno biografijo osredotoča na njegovo satiro, posebej na njegovo sposobnost najti odlične risarje in ilustratorje. To je bil čas brez fotografij: Novice, Slovenec, Slovenski narod in Edinost so bili napolnjeni s teksti, Brencelj pa je bil s podobami paša za oči. A z dovtipi, zbadljivkami ter neizprosnim humorjem si je ustvaril malo morje nasprotnikov, večinoma sovražnikov; z Josipom Jurčičem in njegovim Slovenskim narodom sta si leta izmenjevala zajedljive polemike, Jurčič ga je pred smrtjo označil za avtorja revolver žurnalistike. Pero je res obračal kot revolver; ko ga je sodišče poslalo za dva meseca v zapor, je objavil imena vseh porotnikov, ki so ga obsodili.

Knjiga kot kamen v mozaiku zgodovine časnikarstva.