Sramotna poslanica

Prejšnji torek, 21. marca, je ves svet praznoval svetovni dan poezije. Že skoraj četrt stoletja je tako na pobudo Unesca, ki s tem podpira jezikovno raznolikost in krepi ogrožene jezike. Temu poslanstvu je generalna direktorica Unesca Audrey Azoulay ostala zvesta tudi v letošnji poslanici, v kateri je zapisala, da poezija bogati dialog in spodbuja napredek človeštva.

Slovenski mediji pa so tisti dan povzeli poslanico, ki jo je ob svetovnem dnevu poezije pripravil predsednik Društva slovenskih pisateljev (DSP) Dušan Merc. A sporočilo te je bilo povsem drugačno. Merc si je v zapisu postavljal vprašanja, vprašal se je denimo, ali današnje pesmi »prinašajo sporočila, ki niso izražena kičasto, ki niso plehka, ki niso lažniva, ki niso v preračunljivem odnosu avtorja do bralcev in poslušalcev«. Vprašal se je, ali niso sodobne pesmi najpogosteje le težko povezljivi sklopi besed, pa tudi, ali današnja poezija sploh izraža bistvo sveta ali pa so pesniki zgolj oportunisti, ki si radi »nadenejo pravičniško masko obsodb nasilja in razglašajo svoja politična prepričanja«, kar »deluje kot navaden modni dodatek«. Končal je z mislijo, da je današnji svet v krizi, demokracija postaja zgolj poza, poezija »pa v vsej svoji simbolni podobi izraz propadanja«.

Poslanica Dušana Merca je bila, milo rečeno, nenavadna. Mnogi so jo doživeli kot neprimerno, žaljivo, celo kot osebni obračun s poezijo, čeprav bi moral predsednik društva zastopati vse literate, tudi pesnike. A ob nedavnem zapletu – Merc je pred nekaj meseci preprečil, da bi DSP izdal antologijo mladih pesnic in pesnikov, ker ga je zmotil njen naslov Bog si ga drka na nas, verz iz pesmi, ki govori o težavah mlade generacije v današnjem svetu – se je pokazalo, da vseh kolegov iz ceha ne ceni. Mladim pesnicam in pesnikom je tedaj očital »pomanjkanje ustvarjalne umetniške moči«. Je zdaj to misel »le« razširil?

A zakaj? Sodobna slovenska poezija je v resnici v dobri formi. Čeprav se prostor in sredstva zanjo krčijo, čeprav so mladi avtorji spregledani, založbe pa se taktično odločajo izdajati prozo, ki je komercialno uspešnejša, je v dobri formi. To dokazujejo najvišje nagrade (po letu 2000 sedem Prešernovih nagrad in 12 nagrad Prešernovega sklada) in številni prevodi v tuje jezike. Prav tako na bližajočem se pomembnem gostovanju Slovenije na Frankfurtskem knjižnem sejmu država stavi tudi na poezijo.

Med pesniki, katerih dela bodo tam predstavljena, je Brane Mozetič, dvakratni prejemnik Jenkove nagrade za najboljšo slovensko pesniško zbirko. Kot pravi, ga poslanica predsednika DSP ni presenetila. Zato, ker DSP »že desetletje, če ne več, izgublja veljavo in ugled«, pa tudi zato, ker je »podobna pavšalnim ocenam poezije izpred 50 ali 100 let, vedno se je sodobna poezija dajala v nič«.

Mozetič današnje razmere vidi drugače: »Kot pesnik, urednik in založnik lahko samo rečem, da je današnja slovenska poezija izredno živa in tudi dosti bolj angažirana, kot je bila morda pred 30 leti, in z veseljem gledam njene uspehe po svetu, kjer se že dolgo ne ukvarjajo več s takim nabuhlim in praznim besedičenjem.«