Negotovost / Ali premier ve, kaj hoče?

Janko Lorenci

7. 4. 2023  |  Mladina 14  |  Kolumna

To je bil kozolec desetletja: Robert Golob na POP TV govori o osebnih rečeh, svoji partnerki in otrocih, živalih, nato pa navrže, da reform morda ne bo. A vse do te izjave so bile reforme zanj, za vlado in koalicijo popek sveta. No, pri zdravstveni reformi bomo vztrajali, je rekel, pri drugih pa le, če bomo zanje pridobili ljudstvo.

Dvoje je narobe v tej izjavi. Prvič, o resnih reformah ne odloča njihova všečnost, ampak nuja. Pogosto se izvajajo tudi proti volji večine. Drugič: Golob je že tako veliko negotovost, povezano z reformami, še povečal. Ali sploh bodo? In če bodo, katere?

V čudni godlji smo se znašli. Reforme so potrebne, celo nujne, saj se nekateri za družbo vitalni sistemi sesuvajo (zdravstvo, dolgotrajna oskrba) ali pa že srednjeročno niso vzdržni (pokojnine). Po drugi strani so ta čas neizvedljive, ker so nedomišljene in finančno neovrednotene – nobena pa ni poceni. Tudi jih je bilo preveč na kupu, da bi jih oblast lahko zvozila, družba pa sprejela. In tu so še negotove zunanje okoliščine – draženje posojil (smo visoko zadolženi), brbotajoča finančna kriza, vojna ...

Propagandno in psihološko je bilo vse osredotočeno prav na reforme. Tako ozračje je ustvaril predvsem Golob s svojimi napovedmi. Stvari bi morale potekati nekako tako: najprej se jasno določita osnovna smer in vsebina reform in se realistično predvidi njihovo financiranje. Nato se zanje poišče trden politični konsenz znotraj vladajoče, po možnosti pa celotne politike, šele potem se gre v prepričevanje javnosti. V Golobovi realnosti je bil ta vrstni red postavljen na glavo: o reformah se je veliko govorilo, napovedovalo, obljubljalo, prejšnjih potrebnih faz pa ni bilo.

Tako smo pri tem, da nihče z oblastjo vred ne ve, kaj bo. Najverjetneje bo večina napovedanih reform ustavljena, kolikor so se sploh že začele. To je glede na naše in zunanje razmere najbrž še najpametneje. Toda tudi zaradi strumnih reformnih napovedi so se že sprožili ali pospešili slabi procesi: zdravstvo se sesuva, z vseh strani grozijo stavke, opozicija jaha na ustvarjeni zmedi, zaupanje v oblast peša.

Ponovimo: objektivno je položaj vlade težak. Tu so zahtevne zunanje razmere, stari problemi, ki so se kopičili tri desetletja, zastrupljena zapuščina Janševe filozofije požgane zemlje. Poleg tega so resne reforme vedno zahtevne. Kljub temu bi lahko nekatere uspele, če bi bile zasnovane in peljane, kot je treba. A niso bile – in k temu je veliko prispeval Golob sam.

Pred volitvami nas je učinkovito šarmiral, malo s svojimi odlikami, malo s tem, da je govoril stvari, ki jih leva sredina rada sliši. In bilo je po Janševem strupenem hladu in mesarjenju. Potrebovali smo normalnost, upanje in človeka, ki bi ga zbujal.

Po volitvah pa so prihajala razočaranja. Z reformami Golob ravna tako, da je zanje sam visoka ovira. To kaže, da ni strateg; saj ima bistro pamet, a za strateškost potrebuješ vrline, ki jih premier nima: potrpežljivost, upoštevanje kritik, jasno vizijo. Rad pa obljublja, ugaja, impresionira. In izjemno verjame vase: prevzel je nadzor nad zdravstvom, sam bo predstavljal davčno reformo – kdo bo naslednji nadzorovanec? Odslovil je ministrico, ki je res ne bi bil smel – Bobnarjevo, in zanjo našel bedno zamenjavo. Še vedno se oklepa Loredana, ki mu pred očmi razpada javno zdravstvo.

Ima premier tako slab občutek za ljudi ali se kaj zatika v njem?

Pameti ima dovolj, dobro nastopa, je dober retorik. A je hkrati nepremišljen, samozaverovan, ugajaški in gluh za kritike. Ima tudi običajno miselnost bogatih, tistih, ki jim niso mar javne službe, ker imajo veliko denarja? Na vrhu izvršne oblasti sedi in gibčno hodi populist, ki pa je nadarjen in zato nevaren kot vsi populisti, ki znajo ustvariti visoka pričakovanja, vendar jih ne zmorejo uresničiti. Zdaj ta resnica prihaja na dan – vladanje je prineslo pojanševsko olajšanje, a je v marsičem diletantsko. Ustvarilo je zmedo in zastoj, Golobu pa pobralo veliko verodostojnosti.

Zato so slabe tudi perspektive oblasti. Njena priljubljenost se bo brez drugačnih impulzov z vrha politike še zmanjševala in čez čas vlada ne bo spravila v življenje nobenega pomembnega zakona več, saj jih bo opozicija onemogočila z referendumi. Takrat bo Golob dokončno ohromljen. Temu se bodo pridružila trenja v koaliciji in razpoke v Gibanju Svoboda. Levica in SD se v koaliciji utapljata in lahko preživita le, če bo mandat uspešen kot celota. A možnosti za to naglo kopnijo.

Če bo Golob predčasno padel ali slabo končal mandat, bomo znova dobili Janšo ali nov novi obraz in novo negotovost. Še en Janšev mandat lahko pomeni konec demokracije v Sloveniji. Tudi o tem je treba razmišljati v trenutku, ko marsikoga mika, da bi to oblast in Goloba osebno kar odpisal.

Najboljši razplet se še vedno zdi tak: Golob in koalicija ostaneta, a zlasti premier potegne iz tleče krize, ki jo je soustvaril, nauk: lomil sem ga, živel v nerealnih predstavah o lastni veličini in moči; opustil bom staro držo, nastopaštvo in populizem, se obdal s sposobnimi in kritičnimi ljudmi.

Zveni patetično in naivno? Toda ali se premier zaveda nečesa? Če se bo zdravstvo – zanj je prevzel osebno odgovornost – pod njim sesulo ali izdatno privatiziralo, bo za Slovenijo pogubnejši od Janše in bo za to odgovarjal.

K temu, da se bo kot politik izumil na novo, pa bodo morali, kot smo že zapisali, svoje prispevati GS, Levica in SD, sindikati, civilna družba, resni mediji, resni ljudje iz gospodarstva … V lastnem in splošnem interesu in tudi s trdimi besedami in potezami. Čas za cvetličenje je minil.

Brez obeh metamorfoz nas čaka mučna, že videna zgodba. Mučna tudi za Goloba; na najvišji točki svoje kariere je odpovedal. Ostal bo bogat, a brez spoštovanja in samospoštovanja.