Slovenija se je ruralizirala – in primitivizirala. V Sloveniji nimaš več kam.

Nič čudnega, da so stebri slovenske samobitnosti že od nekdaj alergični na film: film te premakne – daleč iz Slovenije

zelo za

Gola v sedlu. Jezdeca. Dominik Mencej, 2022

Tomaž (Timon Šturbej) in Anton (Petja Labović) sta najboljša prijatelja iz neke prleške vukojebine. Anton razvaža pošto, Tomaž pa svojo mamo, pobožno cankarjanko, ki hoče zdaj k maši, zdaj na pokopališče, toda ko Antona odpustijo, poštarske torbe ne vrne, ampak jo zapleni, med pošto pa – ob denarju – najde tudi videokaseto, na kateri piše: Easy Rider. »To moraš videt. Tina mi je poslala. Film je,« dahne Tomažu. Ko potem film, Hopperjeve kultne Gole v sedlu, zgodbo o dveh hipijih, ki z motorjem kreneta na – dilersko, službeno, poslovno – potovanje, pogledata, navdušeno doda: »Si misliš, samo spakiraš, pa greš. Greš, kamor češ. Samo pelješ.« In ko sedita v gostilni in si ogledujeta svoje sovaščane, nima nobenih iluzij: »Poglej te ljudi – isti so kot oni v filmu. Pa si videl, kako so ju na koncu ubili.« Iz te »gnile vasi« morata čim prej zbežati. »Pojdiva – kot tista dva v filmu!« Videokaseta vedno pride na pravi naslov. Ali če hočete: film vedno pride na pravi naslov.

In Jezdeca, prvenec Dominika Menceja, postavljen v leto 1999 (ko je začel videokasete izrivati DVD), je film o filmu, ki najde idealna gledalca – himna filmu, ki te najde. Ki te premakne. Ki te pošlje na potovanje. Ki te transformira. Ki te pošlje naprej. Ki v tebi najde to, kar je večje od tebe. In prijatelja za veliko noč kreneta na trip – na mopedih. Toda v slogu Golih v sedlu, le da namesto štoparskega hipija pobereta štoparsko nuno. Ves čas se gibljeta. Ves čas se premikata. Ves čas potujeta. Kot bi hotela reči: film je gibanje! Migriranje! Film je gibljivka! Ja, Tomaž in Anton mopeda predelata – da izgledata bolj easyridersko. Bolj filmsko. Bolj kinetično. In ja, film Jezdeca, ki flirta z zgodnjimi filmi Bruna Dumonta (recimo Jezusovim življenjem), se vrne h koreninam filma.

Tomaž in Anton sta tesnobna produkta družinske disfunkcionalnosti (prvega preveč scorsesejevsko obseda Mati Božja, drugega preveč terorizira očim) in neperspektivnih, pozabljenih, razpadlih, depresivnih, žalostnih, zaležanih, zavoženih, apatičnih, zaspanih, mizantropskih, distopičnih, mrtvih krajev, ki so videti kot opuščeni programi. Morda jih je povozil čas. Morda jih je odnesla recesija. Morda so bili nekonkurenčni, nekomercialni. Morda se je življenje – z delovnimi mesti in blaginjo vred – preselilo drugam. Morda pa nikoli niti niso bili dovolj živi, da bi bili sploh vredni česa več kot le mimobežnega turističnega pogleda skozi okno avta, ki brezciljno potuje mimo. Toda ironično: prav ti kraji so slovenski heartland, srce Slovenije, slovenski božji vrt, dom slovenskega samozavedanja, slovenske družine, slovenske vere in slovenskih vrednot – slovenske ideologije. Tomaž in Anton skušata zbežati iz te slovenske gostilne, v kateri bi ju lahko ubili, toda ko prispeta do Ljubljane (»Dobro bi bilo že enkrat videti to Ljubljano«), spoznata, da tudi Ljubljana izgleda kot gostilna (ja, kot gostilna iz Golih v sedlu, če hočete), v kateri te pretepejo, ker jim gre na živce tvoja svoboda. Slovenija se je ruralizirala – in primitivizirala. V Sloveniji nimaš več kam. Nič čudnega, da so stebri slovenske samobitnosti že od nekdaj alergični na film: film te premakne – daleč iz Slovenije. (Kinodvor + kino)

ITJoxGF9tg4