Mala terasa sredi vesolja

Ko pobrskamo zares globoko, v glasbeni zgodovini najdemo kar nekaj velemojstrov, ki so bili tako pred časom, tako inovativni in izvirni, da svet takrat, ko so ustvarjali, na njihove vizionarske domislice preprosto še ni bil pripravljen, zato so njihova dela utonila v pozabo. A k sreči ne za vselej: radovedneži, ki v zaprašenih arhivih vztrajno iščejo zapostavljene bisere, včasih iz naftalina izmotajo kaj resnično prelomnega in pionirskega; vest se nato razširi med glasbene sladokusce mlajše generacije, ti pa pozabljenim mojstrovinam omogočijo novo življenje.

V času, ko se številni mladi avanturisti navdušujejo nad retro elektroniko, estetiko osemdesetih let, vintidž sintetizatorji in gramofonskimi ploščami, se je to zgodilo z Miho Kraljem, našim nespornim pionirjem elektronske glasbe, ki je vesoljske synthovske epopeje skladal že ob koncu sedemdesetih let prejšnjega stoletja, a je kmalu zatem skorajda povsem utonil v pozabo. Tako je ostalo dobra tri desetletja.

Moteči dejavnik

Njegov album Andromeda je prvi popolnoma elektronski album, ki je nastal v Jugoslaviji. Leta 1980 je izšel pri založbi RTV Beograd, preprosto zato, ker je Miho Kralja, kot pravi sam, slovenska »glasbena scena prepoznala kot moteči dejavnik«. Razume sicer, zakaj: »Ljudje se radi oklepajo starih klišejev in naprednim zadevam ne dajo prave priložnosti, žal pa lahko mladim s tem onemogočijo razvoj.« Kot se spominja, »Založba kaset in plošč RTV Slovenija z mano ni želela imeti nič. Rekli so, da Andromeda zveni kot neka čudna sorta cerkvene glasbe.«

A ker je bil Miha Kralj tedaj že cenjen glasbenik – sprva se je uveljavil kot član zasedbe Dekameroni, s katero je konec šestdesetih let med drugim ustvaril klasično popevko Sava šumi, pozneje pa kot član pop skupine Prah, ki je v sedemdesetih letih kar nekajkrat osvojila vrhove domačih pop lestvic – mu ni bilo težko najti zaveznikov, ki so v njegovih nenavadnih zvočnih eksperimentih prepoznali potencial. Med njimi je bil legendarni narodnozabavni skladatelj, aranžer in klarinetist Vilko Ovsenik, pri katerem je Kralj nekaj singlov posnel s skupino Prah; ta ga je usmeril k pravim založnikom.

»Sledil je šok. Plošča je bila komercialno uspešna!« z začudenjem, ki ga ne more skriti niti 43 let po izidu albuma, pravi Miha Kralj. V Jugoslaviji je bilo prodanih več kot 20 tisoč izvodov, plošča pa se je lepo prodajala tudi v tujini, od držav Beneluksa prek Švedske do Rusije. Prvi ponatis Andromede je danes dokaj redko zbirateljsko blago – v spletnih trgovinah z rabljenimi ploščami lahko za dobro ohranjen izvod odštejemo tudi do 80 evrov.

Njegov album Andromeda je bil prvi popolnoma elektronski album, ki je nastal v Jugoslaviji. Leta 1980 je izšel v Beogradu, saj so mu v Ljubljani rekli, da »zveni kot neka čudna sorta cerkvene glasbe«.

Sledili sta še dve plošči, Odyssey (1982) in Electric Dreams (1985). A kljub prvotnemu uspehu Kraljevih solističnih dosežkov je njegova glasba čez čas utonila v pozabo. »To je vseeno instrumentalna, dokaj nišna glasba, ki ni imela velikega tržnega potenciala, saj se je na radiu predvajala zgolj spevna vokalna muzika,« ugotavlja Kralj.

Tudi sam je nekaj malega poskušal s takšno glasbo, ustvarjal je recimo z instrumentom, imenovanim vocoder, ki človeški glas pretvarja v robotskega (skladba Robot je leta 1982 dobila prvo nagrado strokovne žirije na Slovenski popevki), sodeloval z Milanom Petrovičem, beograjsko dekliško skupino Cica-Mace in pevko Katarino Toš, s katero sta kratek čas ustvarjala kot Duo Error. A nekatere skladbe so zvenele preveč znanstvenofantastično, da bi mu omogočile preboj v mainstream, druge pa so se, četudi vrhunsko sproducirane, izgubile v preveliki poplavi sorodne glasbe.

Miha Kralj in njegova glasba sta tako v nekem trenutku povsem izginila z radarja. Novinar Gregor Bauman, ki je začel glasbenika raziskovati ob približno istem času kot množice današnjih mladih glasbenikov in je nato skupaj z režiserjem Dušanom Moravcem o njem posnel biografski dokumentarni film Električne sanje (2018), si takratni zaton Kraljevih mojstrovin razlaga s premislekom, da je občinstvo »v obdobju po panku pričakovalo neka sporočila, nagovore in angažma, ki pa v tovrstni elektroniki niso bili očitni«. Moral si jih poiskati sam. Za take pustolovščine pa so bili, kot kaže, »ljudje v brbotajočih osemdesetih letih preleni, zato so to enostavno izpustili«.

Vpliv Kraljevega albuma Andromeda na poznejše domače glasbene ustvarjalce je bil kljub temu nezanemarljiv, čeprav na prvi pogled morda to ni ravno očitno. Kralja so kot svojega vzornika večkrat navedli synthpop trojec Torul, zasedba Moulin Rogue, ki jo je po odhodu iz Videosexa ustanovil klaviaturist Matjaž Kosi, in pa, najpomembneje, Gregor Zemljič, domači pionir klubske elektronike, ki je kot polovica dvojca Random Logic že v devetdesetih letih premikal meje v technu, pozneje pa tudi v zvrsti IDM.

Zemljič nam je zaupal anekdoto iz rane mladosti, ki govori o velikem Kraljevem vplivu na njegov umetniški razvoj: »Starši in predvsem dedek so me na vsak način želeli vpisati v šolo harmonike, ko pa sem pri kakšnih šestih letih na televiziji videl Miho Kralja, kako igra na synthe, sem takoj vedel, da harmonika zame ne bo prava izbira,« se spominja. Zato je prepričan: »Če ne bi bilo Kralja, danes ne bi bil tu, kjer sem.« Tako je pionir navdihnil pionirja.

Pozna renesansa kultne Andromede

Kako pa se je zgodilo, da so Miho Kralja v zadnjih letih začeli množično odkrivati mladi glasbeniki? V iskanju odgovora na to vprašanje smo se prejšnji teden odpravili v ljubljansko prodajalno gramofonskih plošč Big Nose, kjer se je Miha Kralj, ki se je prav zaradi neizmernega zanimanja zanj in za njegovo delo v zadnjih letih reaktiviral, družil s feni in podpisoval izvode svoje nove plošče Parallel Mirror. Revival njegove prelomne zapuščine in pozna renesansa – zdaj kultne – plošče Andromeda sta ga namreč spodbudila, da je spet začel ustvarjati avtorsko elektronsko glasbo.

Sunny Sun, solastnik trgovine Big Nose in soorganizator prireditve, sicer pa didžej in producent, je povedal, da je Kraljevo glasbo odkril, ko je po zabojih s starimi ploščami iskal semple, s katerimi ustvarja avtorske hiphop beate. »Nič iz tistega časa, kar je bilo posneto v teh krajih, ne zveni tako kot Kralj,« je odločen.

Naključni obiskovalec prireditve, Kraljev oboževalec mlajše generacije, je na čiku pred Big Nosom navdušeno pripovedoval, »da se je obudila legenda, ki bi lahko postala žrtev pozabe, zdaj pa ji je zagotovljena večna slava«. »Še dobro, da se to ni zgodilo postumno, kot je sicer navada,« je dodal.

Imajo ga za slovenskega Jean-Michela Jarra, njegovo glasbo primerjajo z deli skupine Tangerine Dream, inovatorja Tomite in Giorgia Moroderja, a zanje je slišal šele kasneje. Glasbo je ustvarjal v izoliranem mehurčku.

O tem, kakšen ugled danes uživa Miha Kralj, priča tudi lansko povabilo na nastop na odru Zorice, lokala nad ljubljanskim klubom K4; tega mu je poslal didžejski kolektiv Just a Dance, ki v K4 prireja retronostalgične rejve. Organizator prireditve Steven Osterc, ki kot didžej nastopa pod psevdonimom Elovetric, pravi, da se je kolektiv »s povabilom želel pokloniti ustvarjalcu, ki je lastnoročno definiral neki nov zvok, ki je bil takrat na našem območju še popolnoma neznan, in ga predstaviti mlajšim generacijam«.

Ja, zaradi takšnih fenov je brezčasna glasba Mihe Kralja v 21. stoletju na novo zaživela. Ključno vlogo pri revitalizaciji njegovega zgodnjega opusa pa je odigral prej omenjeni glasbeni novinar Gregor Bauman. Začelo se je s tem, da je leta 2014, ko je na RTV Slovenija nastajal dokumentarni film Tehnika ljudstvu, predlagal, naj bo ta glasbeno opremljen s Kraljevimi vesoljskimi skladbami. Glasbenika je nato poiskal in z njim naredil intervju, ta pa je bil tako natrpan z zanimivimi zgodbami, da je takoj pomislil, da si Miha Kralj zasluži dokumentarni film. Prav nastajanje filma Električne sanje je bilo nazadnje ena izmed spodbud, da se je Kralj v jeseni življenja po 35 letih premora odločil na odru spet predstaviti Andromedo. Na veliki oder ljubljanskega Kina Šiška je postavil velikansko floto vintidž sintetizatorjev in na koncertu, začinjenem s poštenim odmerkom nostalgije, občinstvu ponovno zaigral svoje kozmične skladbe.

To je bil šele začetek. V četrtek, 6. aprila, dan pred izidom tega članka, je ponovno stopil na isti oder, se obkrožil s synthi, zagnal laserski šov in predstavil svoj novi album Parallel Mirror. Tega je ustvarjal kar šest let, pravi, da je vanj »vložil več tisoč ur«, z njim pa nadaljuje pot, ki jo je zapustil sredi osemdesetih let, k sreči le začasno.

Tihotapske prigode »slovenskega Jarra«

Če hočemo še bolje razumeti veličino Mihe Kralja, se moramo zavedati, da je s sintetizatorji ustvarjal v času, ko teh v naših krajih sploh še ni bilo mogoče kupiti. Prve klaviature je pretihotapil iz Italije, a so mu sežanski cariniki kmalu prekrižali načrte: zasačili so ga z ojačevalcem Leslie, ga priprli za sedem ur in mastno oglobili, zato je moral svojo strategijo ponovno premisliti.

Nekoliko širše odprta vrata na Zahod je našel na mejnem prehodu Ljubelj, kjer »cariniki niso imeli pojma o sintetizatorjih«, zato jih je zlahka prelisičil, kar zadeva vrednost nenavadnega blaga, ki se je na poti nazaj v domovino znašlo v prtljažniku njegovega avta. V Ljubljano je uvozil dovolj synthov, da bi lahko odprl trgovino z glasbili. Med našim pogovorom je dlani razmaknil za dobrih 30 centimetrov: »Približno tak kup carinskih deklaracij hranim v spomin na tiste čase.«

Z opremo, s katero je ustvaril prelomne domislice, ga je zalagal Miroslav Strgulec, lastnik majhne trgovine z glasbili v Münchnu. Zato pravi, da je njegov »večni dolžnik«. V prenesenem pomenu in dobesedno. »Skoraj vse synthe mi je dal na puf takoj, ko so prišli na trg. Nekaterih sploh nisem nikoli do konca odplačal,« se spominja Kralj. Legendarni sintetizator Polymoog mu je zato nazadnje vrnil. »Na stara leta pa mi ga je podaril iz hvaležnosti, saj sem mu s promocijo teh novih aparatur naredil ogromno biznisa.«

Že ko je ustvaril prve solistične elektronske skladbe – te vztrajno imenuje »space variante«, torej vesoljske variante – so mnogi v njih opazili vzporednice z glasbo francoskega synthovskega skladatelja Jean-Michela Jarra. A Kralj zanj do takrat sploh še ni bil slišal. Vseeno pa mu laska, da se ga je prijel vzdevek »slovenski Jarre«.

Kaj je počel v desetletjih po opustitvi vizionarskih raziskovanj? Posvetil se je vzporedni glasbeni poti – zabavljaški karieri igranja zimzelenih šlagerjev.

Mnogi so njegove skladbe primerjali tudi z glasbo krautrockovsko-kozmične elektronske zasedbe Tangerine Dream, mojstrovinami japonskega inovatorja Tomite in deli italijanskega disko pionirja Giorgia Moroderja. A tudi tej glasbi je Kralj prvič prisluhnil šele po izdaji plošče Andromeda. Kot pojasnjuje, je glasbo ustvarjal v izoliranem mehurčku. »Glavni navdih zanjo so bili preprosto instrumenti, s katerimi sem ustvarjal,« pravi.

Med vesoljem in terasami

In kaj je počel v desetletjih po opustitvi vizionarskih raziskovanj in skorajda vse do danes? Posvetil se je vzporedni glasbeni poti – zabavljaški karieri igranja zimzelenih šlagerjev. Začel jo je v osemdesetih letih v Emonski kleti sredi Ljubljane, kjer je preigraval plesno glasbo na študentskih veselicah, ob večerjah pa je jakost stišal in jedcem prijetno ozračje pričaral z umirjenim igranjem glasbe, podobne tisti z Andromede.

Terasno kariero je kasneje nadaljeval na Bledu, kjer je zadnjih 30 let deloval kot hišni glasbenik marsikaterega hotela, restavracije ali lokala. Ob spremljavi ognjemeta je nekajkrat zaigral tudi na Blejski noči, v gostilni Avsenik je občasno preigraval poskočne viže, ob katerih so se zibali radoživi upokojenci. »Tisti, ki vedo, da igram pop, ne vedo za moje vesoljske zadeve. Tisti, ki vedo za vesoljske zadeve, pa ne vedo za pop,« povzame Kralj. »A pop je res že dolgo temeljni vir moje eksistence, nekako sem pač moral preživeti in odplačati vse dolgove, ki so nastali s kopičenjem synthov.« Kot nam je zaupal, mu je vsa ta posojila uspelo odplačati šele nedavno, tik pred upokojitvijo.

»Če bi vsak, ki je na raznih žurih, ob tabornem ognju, v brigadah in na porokah izvajal skladbo Sava šumi, Mihi Kralji dal le en cent, bi bil danes milijonar. Tako pa se je dolga desetletja preživljal kot one-man-band, ki ob nedeljskih popoldnevih v gostilni Avsenik starčkom preigrava valčke,« pravi Gregor Bauman.

Kralj nasprotno na to poglavje svojega življenja še zdaleč ne gleda v mračni luči. »Zmeraj z veseljem zaigram!« vzklikne.

Čeprav se mu preigravanje valčkov in zimzelenih melodij ne zdi nečastno, je s tem zdaj za vselej končal – na sporedu ima le še en nastop na družabnem plesu v restavraciji Šobec – saj je zaradi ponovne obuditve plošče Andromeda ugotovil, da »v meni še vedno tli ustvarjalni duh«. Kot dodaja, se tudi ne more kar »usesti za klaviature in iti takoj v ’vesoljske variante’, saj sem okužen z raznimi evergrini, valčki in Frankom Sinatro. Ti pa lahko nehote začnejo pronicati tja, kamor ne sodijo.«