Dušan Jelinčič: Šepet nevidnega morja, dvanajst tablet svinca

+ + + +

»Vsaka svoboda gre preko tovora knjig«

Dušan Jelinčič (rojen 1953 v Trstu) je izstopajoč zamejski pisec, poleg žanrskih in na gorništvo vezanih potopisnih del je recimo izdal zbirko o tržaških originalih in driblarijah med narodnima skupnostma, ki si mesto delita. Spisal je kriminalko, ki se dogaja v Himalaji, roman o skali nad Devinom in podobno, napisal je igro o nameravanem atentatu na Mussolinija v Kobaridu ob ducejevem obisku, vendar zaradi otrok v bližini atentator ni sprožil. Za krajši roman Šepet nevidnega morja, dvanajst tablet svinca, ki je nastal kot redakcija zaporniških in internacijskih zapiskov njegovega očeta s sinovim pripovednim okvirom, je letos prejel nagrado Prešernovega sklada, ker pa zamejske knjige, žal, niso enako dostopne kot tiste, izdane pri nas, sem ga prebral z zamudo.

»Kratki roman o uporu, peklu in vstajenju«, kot pravi podnaslov, je posvečen očetu Zorku, tigrovcu in celo enemu od vodij protifašističnega predvojnega slovenskega gibanja, zato se začne s pogrebom. Nadaljuje se z opažanjem nekaj pred tem, kako se vede oče, oslabel in umirajoč; kar naenkrat je bila omara z zapiski, prej scela tabuizirana, manj varovana, kot da bi hotel, da sin Dušan ve, da je v njej dragocenost, očetovina. Po smrti tam najde dnevniške zapise, naslovljene Naj svet ve!!, v njih z različnimi pisali izpisano vse tisto, kar je oče v obliki gesel ohranil v spominu.

To potem lapidarno izpiše po padcu fašizma, ki ga dočaka v internaciji; zapori, zaslišanja, samice, Zorko je dobil dvajset let in odsedel jih je devet, ker mu je uspelo zase zadržati imena sostorilcev in so ga zato do konca lomili – z rigoroznim zaporniškim redom, izolacijo, predhodnico današnjega zasliševalskega utapljanja, vendar mu niso razbijali obraza, saj bi fašizem to pred procesom, ki je zbujal zanimanje javnosti, postavilo v slabo luč. Zdravstveno stanje so mu bolj kot z odtegnitvijo spanca ali izolacijo slabšali z ricinusovim oljem. Zorko pravi, da zato, ker so našli njegovo šibko točko, telesno kondicijo in ponos, da je preplaval Sočo, ampak pod gladino.

Očetovi, Zorkovi zaporniški zapisi so polni tistega, kar že poznamo iz recimo Kosmačeve zgodbe o gosenici, ki se naseli pred ječo, gre za drobne radosti ob opazovanju živega – in svobodnega – in velika razočaranja, ko recimo odpadeta lista pred zarešetkanim oknom. Zapisi nimajo predvsem literarne namere, je pa v njih zgoščeno vse tisto, kar čutijo obsojeni na nebo na kvadrate; ponos, strah pred bolečino, ki bi lahko privedla do izdaje tovarišev, tudi čudno odtegnitev pogleda, ko vendar sliši bučanje valov nekje v ječi ob morju, pa je morje tako daleč, »tablete«, naboji dvanajstčlanskega strelskega voda, pa realno grozeče blizu.

Jasno, Jelinčičevi zapiski so prepredeni z vprašanji o oblikah boja, sam je bolj zagovarjal kulturno komponento, drugi bolj atentatorsko in oboroženo, in vedno znova poudarja, da ni mislil na beg, na preselitev v Jugoslavijo, da je hotel ostati med svojimi in jih spodbujati z zgledom. Ta zaradi nepopustljive načelnosti sije in zaradi spominov na padle vleče tudi še danes.