Igor Grdina: Med zemljo in zvezdami

+ + + +

Pod pesniškim naslovom napisane refleksije o zgodovinopisju.

Zgodovina je seveda nasprotje pozabi. A o preteklosti najpogosteje pišejo zgodovinarji, ki bi radi ugajali zmagovalcem. Posledica bo potem negacija – prav zgodovinopisje, ki ignorira naracijo o svetlih obdobjih preteklosti, bo kreiralo pozabo. Torej, zgodovina sama ustvarja pozabo. Ne povsem sama, pod nekaterimi režimi je kdaj pomnjenje dosežkov nekdanjosti tudi nevarno. Pod komunizmom denimo hvaljenje vladavine kralja Aleksandra in bog ne daj – četniškega upora. A četudi so nekateri spomini na preteklost sistematično zadušeni, lahko preživijo. Leta 1954 se je dogodilo največje zborovanje vseh časov na Slovenskem. Na Ostrožno je prišlo 350 tisoč ljudi, da bi poslušalo govor maršala Tita.

Predsednik je v času, ko je državo pestilo pomanjkanje, imel tako zanosen govor, da je potem še publiki očital, da poje preveč kruha, kmetom pa, da so pri prehrani potratni!? Udeleženci mitinga so začeli kajpak v trumah zapuščati prizorišče, toda ker mediji tega niso zapisali, je kazalo, da bo Titova blamaža pozabljena. A ohranila se je v ironiji: v Celju so od tedaj malim žemljam rekli – ostrožnice. Material za zgodovino niso le artefakti, uradne listine, časopisi etc., ampak tudi nenavadne lokalne metafore. Kdaj celo geste, kot v primeru švicarskega srednjeveškega gospoda, ki je terjal izkazovanje podložnosti tako, da so se morali vaščani priklanjati njegovemu izobešenemu klobuku. Poskus razumevanja pretekle stvarnosti je sicer čar zgodovine, sploh tedaj, ko preteklost ugleda drugače kot dominantni teksti, ko ne sledi modelu, v katerega jo mora neizogibno stlačiti. Recimo sveti zakon mračne tlačanske desetine, v katerega pa se ne da spraviti še habsburškega prispevka k blaginji prebivalstva v časih lakote, po katerem so kmetje od krompirjevih njiv plačevali le dvajsetino. Nekoliko manj slikovito, a miselno izzivalno napisana knjiga.