Katarina Marinčič / Pisateljica, ki jo zaznamuje število sedem

Emil, moški v zgodnjih petdesetih, se nekega poletja s kolesom mudi na prelazu, kjer prenočuje v lokalnem domu. Na enem od pohajkovanj po okolici sreča neznanko, žensko s srebrnim očesom, srečanje se ga dotakne. Toda ko poskuša o njej pozneje, ko območje prizadene vihar, poizvedeti pri domačinih, se zdi, da nihče zares ne ve, o kom govori.

Okoli nenavadnega dogodka in njegovega (ne)razpleta je osrediščena Ženska s srebrnim očesom, zadnji roman pisateljice in literarne zgodovinarke Katarine Marinčič (rojene 1968), ki smo ga po dobro sprejetem romanu Po njihovih besedah čakali dobrih sedem let. Tudi tedaj si je za njegovo ustvarjanje po zbirki kratke proze O treh, za katero je prejela Dnevnikovo fabulo, vzela kar precej časa.

»Od izida prejšnje knjige pa do trenutka, ko je rokopis nove pripravljen za izdajo, dejansko vsakokrat mine sedem let,« se nasmehne pisateljica. »Kot bi me uročil vzklik pripovedovalca Mannove Čarobne gore: Saj menda, za božjo voljo, to ne bo kar sedem let! (smeh)« Za snovanje romana gotovo potrebuje veliko časa, pravi, če bi bila v svobodnem poklicu – zaposlena je kot docentka za francosko književnost na Oddelku za romanske jezike in književnosti Filozofske fakultete v Ljubljani – bi ga verjetno nekoliko manj. »Navadno sicer kakšno leto po izidu knjige že začnem razmišljati o naslednji. V glavi jo tudi že napišem, preden se zares lotim pisanja. Še posebej to velja za Žensko s srebrnim očesom, ki je kratko in preprosto zgrajeno besedilo. Zgodba je nastala nekako sama od sebe in zdelo se mi je, da jo je treba res samo še napisati. Seveda pa to ni vedno tako lahko, kot se sliši.«

Katarina Marinčič gotovo sodi med najbolj uveljavljene slovenske pisateljice, je tudi ena od štirih, ki so prejele najvišjo slovensko nagrado za roman, kresnika (leta 2001 za roman Prikrita harmonija). Izhaja iz kulturno-umetniške družine: njen oče je bil pisatelj in režiser Andrej Hieng, sestra je režiserka in direktorica Mestnega gledališča ljubljanskega Barbara Hieng Samobor. Četudi pravi, da si je želela pisateljsko pot utreti sama in ni očetu nikoli kazala svojih besedil, še manj mu dovolila, da bi ji pomagal iskati založnika za prvi roman Tereza, ki ga je napisala še pred dopolnjenim dvajsetim letom, je odraščanje v literarno-gledališkem okolju gotovo vplivalo na njeno izbiro poklica. »Čudovita podlaga je, če odraščaš v družini, kjer intelektualno in umetniško delo ni zaničevano, temveč spodbujano, cenjeno, po drugi strani samoumevno. Oba starša sta bila tako meni kot sestri neverjetna opora in sta naju znala na neobremenjujoč način spodbujati,« pravi pisateljica. »O literaturi se doma sicer ni toliko govorilo, najbrž ker je pisanje bolj intimna, individualistična reč. Več smo se pogovarjali o gledališču. Je pa oče hitro dognal, da sva s sestro različnih temperamentov, in nama je začel že v najstniških letih v branje priporočati različne knjige. Po njegovem nasvetu sem se tako že kot otrok srečala s Tolstojem, Dickensom, Thomasom Mannom.« Je bilo pa v časih njenih staršev bistveno lažje živeti od literature, poudarja. »Oče je bil svobodnjak in je velikokrat povedal, da z enim romanom zasluži za dve leti profesorske plače. Jaz dandanes z enim romanom zaslužim eno svojo mesečno plačo – nad katero se sicer ne pritožujem, a vendarle ni vrtoglavo visoka.«

Sicer pa v poučevanju zelo uživa in je hvaležna profesorju francoske književnosti, tudi esejistu in pesniku Mihi Pintariču, ki ji je pred približno tridesetimi leti, ko je mentoriral njeno diplomsko nalogo na temo dramatike Paula Claudela, nad katero je bil navdušen, povsem nepričakovano ponudil mesto asistentke stažistke na Oddelku za romanske jezike in književnosti. Če ne bi dobila te priložnosti, bi verjetno poskušala delovati kot pisateljica na svobodi. »A to bi verjetno čez nekaj let pomenilo, da vsaj delno živim od moževe plače, da sem pravzaprav gospodinja. Finančna neodvisnost, ki mi jo omogoča moj drugi poklic, pomeni, da sem kot avtorica lahko bistveno zahtevnejša do sebe, da ne sprejemam kompromisov zaradi točk, štipendij in podobno.«

Čeprav je Ženska s srebrnim očesom še sveža, pisateljica zagotavlja, da za naslednji literarni projekt ne bo potrebovala sedem let: snuje namreč zbirko kratkih zgodb, sestavljeno iz impresij, povezanih z nekaterimi kraji, ki jih je obiskala. Obenem se ji v zavesti že svetlika tudi prvi prizor prihodnjega romana, a ta pa bo najbrž moral zoreti malce dlje. Pripravlja tudi spremno besedo k novi izdaji Flaubertovega romana Salambo. Kadar ne piše, poučuje ali prevaja (v zadnjih letih nam je priskrbela dva nova prevoda velikana francoske književnosti Marcela Prousta, ki je pravzaprav razlog, da se je začela učiti francosko), je spretna tudi v kuhinji. Veseli jo vse, kar je povezano s hrano v širšem smislu, tudi nakupovanje sestavin in snovanje receptov, posebej po navdihu balkanske kuhinje. Za praznike ponavadi speče potico in baklave, potico bolj za druge, baklavi pa se težko upre.