»To je gotovo naredil Medo«

Prve naročnike je imel že v vrtcu. Sošolci Matije Medveda so opazili, da je izjemno spreten pri risanju poligonov, podobnih tistim iz starodavnih arkadnih videoiger, in so ga nagovorili, da je kakšnega ustvaril še zanje. Zdaj, slabega četrt stoletja pozneje, med njegovimi naročniki najdemo ameriške medijske eminence, kot so The New York Times, Time Magazine, Forbes in Bloomberg Businessweek. Čeprav živi in ustvarja v Ljubljani, kjer se je rodil leta 1990, zadnje čase dela predvsem za tuji trg, vendar to še zdaleč ne pomeni, da domačo sceno zapostavlja. Ravno prejšnji mesec je na primer v ljubljanskem galerijskem prostoru DobraVaga pripravil majhno razstavo šestih naslovnic žepnic, ki jih je oblikoval za letošnji festival Literature sveta – Fabula.

Ilustracija se mu sicer »ne zdi preveč posrečena tehnika za krašenje [knjižnih, op. p.] naslovnic«, pravi. Za opremo knjig so mu bližje tipografske rešitve, subtilni in minimalistični motivi oziroma, kot pravi, »simpl flehe«. Ilustrirane knjižne naslovnice ga pogosto »spominjajo na cenene knjige, kakršne najdemo v letaliških kioskih«. Precej ironično je, da tako razmišlja umetnik, ki je na domači literarni sceni vse bolj zaželen ilustrator, a morda mu bo čez čas naše založnike in urednike le uspelo prepričati, da so naslovnice knjig lepše, ko so videti, kot poudari, »pretanjeno in poetično«.

Ko govorimo o njegovi vpetosti v knjižni svet, so mu navadno bližje ilustracije, ki jih ustvarja za otroško in mladinsko književnost. Pred slabim desetletjem je ilustriral pravljico Zmaji v banji, ki je nastala pod pokroviteljstvom tedaj reaktiviranega, zdaj ponovno ugaslega družbenokritičnega študentskega časopisa Tribuna. Ta 20-stranski projekt formata A3, ki se ga je lotil le z rdečo in modro navadno barvico, kar bi prenekateri risar označil za norost, in je bil poln najdrobnejših detajlov, iz njega pa je na Akademiji za likovno umetnost in oblikovanje tudi diplomiral, je bil nazadnje ovenčan s plaketo Hinka Smrekarja, najvišjim slovenskim priznanjem na področju ilustracije. Žirija je v obrazložitvi zapisala, da je projekt »prepričljiv eksperiment«, on sam pa »posebej kakovosten in drzen risar«. Kot članu Tribuninega oblikovalskega kolektiva mu je prinesel tudi pomembno mednarodno nagrado ugledne newyorške organizacije Type Directors Club.

Medvedov opus je izrazito raznolik, sega od minimalističnih ilustracij do abstraktnih risb, enkrat se približa (neo) impresionizu, drugič sodobnemu grafičnemu oblikovanju.

Kasneje je ilustriral in oblikoval še plakat za tradicionalni pustni Zmajev karneval, ki na pustno soboto poteka sredi prestolnice in ga je naročilo Lutkovno gledališče Ljubljana, s katerim je Medved sodeloval že prej: leta 2015 je z ilustracijami prikupnih likov okrasil njegovo avlo. Ilustriranje otroške književnosti je nadaljeval v sodelovanju s Sašem Dolencem, ki je v knjigi Od genov do zvezd skušal zgodbe iz sveta znanosti približati najmlajšim, prav zdaj pa za založbo Miš ilustrira zbirko pesmi za otroke.

V sodelovanju s pripovedovalko pravljic Špelo Frlic že nekaj let ustvarja slikanico Deček in oblak, s katero bosta ovekovečila performativni projekt, med katerim sta na Vodnikovi domačiji v Ljubljani pred občinstvom »gradila nove podobe iz svetov« poezije Daneta Zajca in ljudskih pravljic; medtem ko je Frličeva pripovedovala zgodbe, je Medved v živo ustvarjal ilustracije. Performans, ki je potekal v sklopu festivala kulturno-umetnostne vzgoje Bobri, je bil tako posrečen, da bo iz njega na pobudo založbe Mladinska knjiga nastala slikanica. To Medved prepoznava kot »enega najkompleksnejših medijev, saj je kakor nekakšna predstava ali pesem, ki mora imeti res lepo zaokrožen dramaturški lok«.

»Če bi ustvarjal zgolj za odrasle, bi se mi zmešalo,« pravi. A se nato globoko zamisli in doda: »Če pa bi ustvarjal zgolj za otroke, bi se mi verjetno prav tako zmešalo.« Ja, v Medvedu vre ustvarjalni nemir, zaradi katerega se enostavno ne more ustaliti v nekem značilnem slogu, tehniki ali mediju, temveč nenehno preizkuša nove načine ustvarjanja. »Na akademiji sem se kar naprej sekiral, da moram nujno najti neki značilni slog, po katerem me bodo prepoznali, zato sem ves čas preizkušal različne tehnike,« se spominja. »Zdaj, skoraj deset let kasneje, še vedno počnem isto,« doda v smehu.

Če bi bil prisiljen kategorizirati malo morje slogov, ki zaznamujejo njegov opus, bi svoja dela razdelil na »poetična in hecna«, pravi, a gre za izrazito grobo delitev. Ustvarja na primer minimalistične, ploskovne, skicozne ilustracije, pri sporočilnosti katerih najpogosteje stavi na humor in igrivost. Ta slog navadno uporablja, ko ilustrira za otroke, a pogosto pronica tudi v druge projekte, namenjene zrelejšemu občinstvu. Zadnja leta ustvarja abstraktne risbe v skorajda (neo)impresionističnem, pointilističnem slogu – že od rosnih let ga navdihuje Matisse –, v takšnem slogu so ilustracije, ki jih vsak teden prispeva za najpomembnejši ameriški dnevni časopis The New York Times.

Včasih se odmakne od tradicionalne ilustracije in približa sodobnemu grafičnemu oblikovanju, denimo takrat, ko opremlja naslovnice časnikov: prispeval je na primer naslovnico za mnenjsko rubriko New York Timesa Sunday Review, nekajkrat pa tudi za ameriški tednik Bloomberg Businessweek. Ta dela so videti bolj plastično in osenčeno in pogosto nosijo družbenokritično ali politično sporočilo.

Med njegovimi naročniki najdemo velike ameriške časopise, kot so The New York Times, Time Magazine, Forbes in Bloomberg Businessweek.

Skratka, Medvedov opus je izrazito eklektičen, tale popis različnih slogov pravzaprav le popraska po površju, a pri tem je občudovanja vredno, da je njegov avtorski pečat kljub temu v hipu prepoznaven. Spominja se, kako mu je Ema Kobal, grafičarka mlajše generacije in kustosinja njegove nedavne razstave v DobriVagi, na odprtju povedala, da je videla neko njegovo delo, ki ni bilo podobno ničemur, kar je ustvarjal dotlej, toda vseeno je bila prepričana, da je »to gotovo naredil Medo«. To mu seveda močno laska, a se pravzaprav še njemu samemu ne sanja, »kaj je ta rdeča nit, ki naj bi povezovala moje različne stile«. Ker ustvarja predvsem po naročilu urednikov, pravi, da »teme člankov narekujejo vsebino ilustracij, moj osebni izraz pa na površje pride čisto spontano«, čeprav ne ve točno, »kaj naj bi ta izraz sploh bil«.

Ne ločuje med »obrtniškim« delom, ki nastaja za naročnike, in avtorskimi stvaritvami, ki jih ustvarja »za dušo«. V zadnjih letih je postal tako zaželen ilustrator, da naročniki nanj tako rekoč čakajo v vrsti. Zato pravi, da preprosto »nimam več časa, da bi ustvarjal zgolj zase«. Prizadeva si, da je »vsak projekt, ki ga sprejmem, hkrati ’passion project’«, torej takšen, da se ga lahko loti s strastjo, to pa si omogoči tudi tako, da nekatera manjša naročila, »ki so napol zastonj«, sprejme le pod pogojem, da »lahko ustvarim, kar mi paše, brez skic, korektur ali kakršnihkoli podobnih zapletov«. Včasih se zaradi tega sicer znajde v nerodnem položaju, ko useka mimo naročnikovih pričakovanj. »Naredim nekaj po svoje, naročnik pa reče: ’WTF?’«

Kaj pa Matija Medved navadno nariše, ko ima popolno ustvarjalno svobodo? Ponovno se globoko zamisli in v smehu odgovori: »Skoraj vedno narišem kako rožo.« Ko navaja avtorje, ki ga navdihujejo – med njimi denimo slikarje Matissa, Van Gogha, Hockneyja in Bonnarda –, pomisli: »Šele zdaj, ko jih naštevam, ugotavljam, da so tudi oni vsi radi risali in slikali razno rastlinje.« Motiv rože najdemo na primer na plakatu, ki ga je ustvaril za plesno predstavo Predmetenje, delo priznanega koreografa mlajše generacije Jana Rozmana, ali pa na ilustraciji v umetniškem fanzinu Collective of Sighs, ki je nastal pod pokroviteljstvom butične založbe Look Back and Laugh in festivala Indigo.

Motivi rastlinja pogosto krasijo tudi impresionistične ilustracije, ki jih ustvarja za kolumno anglikanske pastorke Tish Harrison Warren v časniku The New York Times. To vsak teden opremlja že slabi dve leti. Čeprav mu duhovne in verske teme, s katerimi se ukvarja kolumnistka, niso pretirano blizu, mu je všeč, da si »tako širi obzorja«, verjetno tudi zato, ker »avtorica ni konservativna in razmišlja precej progresivno«. Na željo likovne urednice kolumno opremlja v izrazito konsistentnem, enotnem slogu. »Za referenco mi je poslala neko podobo iz mojega portfolia in s tem določila estetske smernice, ki jim dokaj natančno sledim, saj tamkajšnji uredniki ne marajo sprememb,« pravi. Prav tako z ilustracijo ne želi »na noben način pokazati, v katero smer se nagiba sporočilo članka«. »Gre predvsem za impresije in mojo lastno interpretacijo teksta, v kateri sta slika in besedilo povezana na izrazito abstraktni ravni,« zaključi.

Kako pa se je pravzaprav začelo njegovo sodelovanje s priznanimi svetovnimi mediji? Najprej ga je angažiral Nejc Prah – sočlan umetniško-oblikovalskega kolektiva Ansambel, ki je bil tedaj v New Yorku zaposlen kot oblikovalec pri Bloombergovem tedniku Businessweek. Predlagal mu je, naj za revijo nariše nekaj ilustracij. Sodelovanje z Bloombergom je nadaljeval tudi po Prahovi vrnitvi v domovino.

Med potovanjem v New York je Medved različnim urednikom pošiljal prošnje za delo. »Poslal sem kakšnih petdeset e-mailov, dobil pa sem zgolj en odgovor,« se spominja. Ta je zadoščal: nad njegovim delom so se navdušili pri časniku The New York Times in ga povabili, naj z ilustracijo opremi neki članek o poletnem vročinskem valu. To mu je odprlo marsikatera vrata: nemudoma je prenehal ponujati ilustratorske storitve, saj so naročniki začeli novačiti njega.

Pozneje ga je k sodelovanju povabil Medium, ki je sicer odprta platforma, na kateri lahko zapise objavlja slehernik, med pandemijo pa je vsak dan objavljala kurirane kolumne o spoprijemanju s samoto in negotovostjo v izolaciji. Z ilustracijami jih je opremljal Matija Medved. »Dober mesec sem moral vsak dan ustvariti novo risbo,« se spominja. »To je bil velik izziv.« Sledile so ponudbe za delo pri Bloombergu, Time Magazinu in Forbesu.

Čeprav danes sodeluje z nekaterimi najbolj branimi časopisi v svetovni medijski krajini, pravi, da je delo zanje – v primerjavi z delom za študentski časopis Tribuna, ki ga je opravljal, ko je bil malo starejši od 20 let –, mačji kašelj. »Tribuna je bila zares dobra šola. Tisti članki so bili tako zahtevni in teoretsko-strokovni, da pogosto sploh nisem vedel, kako se zadeve lotiti,« se spominja. In zaključi: »Od takrat je vse veliko lažje.«