Leïla Slimani: Dežela drugih. 1. del: Vojna, vojna, vojna

+ + + +

Drugi vsenaokrog

V prejšnjem prevedenem delu, v Uspavanki, se je francoska pripovednica maroških korenin Leïla Slimani (1981) potapljala v odnose med služabniki in gospodarji doma, v Franciji. Zgodba se že začne v luži krvi, krvava je tudi storilka, ki je poklala varovance. Ker začne s krvoprelitjem in ni dvoma, kdo ga je zagrešil, se potem roman ukvarja s tistim zakaj. Podobno kot Marie Ndiaye v romanu Moje je maščevanje tudi Leïla Slimani secira odnose med priseljenci in domačini, med državljani z več pigmenta in vladajočimi z manj, med elitami in tistimi, ki jim služijo. Le da se tega tokrat loti z drugega zornega kota, maroškega.

Gledišče je premaknjeno v kolonijo, po drugi svetovni vojni gresta Alzačanka Mathilde in njen maroški ženin Amin, ki je v njenih krajih pristal kot častnik ob koncu druge vojne, živet k njegovim. On z nalogo, da bo iz očetovine naredil donosno kmetijo. Prav zatrmari in potem vse dneve dela, žena pa ima opraviti s predsodki, lokalci ne marajo mešancev, ne marajo kristjanov, hkrati so sosedje premožnejši, tudi okrutni gospodarji in vzvišeni do vseh. Tu so še dekolonizacijski procesi. Ti prizadenejo in vpletejo vse, najbolj pa prišleke, ki so prišli zadnji. Roman se konča v ognju in dimu, posestva okoli gorijo, Mathilde pa z družino opazuje, ali bodo plameni scvrli tudi njihovo težko prigarano posest.

Dežela drugih je roman, katerega dogajanje je postavljeno v petdeseta leta, poskuša pa se spoprijeti z razlogi za vstaje in vojne, ki so Francijo oklestile kolonij. Mathilde je pravzaprav simptom, do katerega se morajo vsi po vrsti opredeliti, izstopa s svojo belino in obilnostjo, tudi upornostjo in zapuščenostjo, kar zadeva socialne stike, z iskanjem mesta v družbi in poskusi, da bi razmerja in ustaljene poglede spremenila, kar vse se potem razvije v zafrkljivost in podjetnost. S pojavo in vedenjem je strelovod za vse, verske nestrpneže, nacionalno in rasno zadrgnjene.

Nadarjena in skrivnostna hči Ajša je versko vznesena kristjanka, ki jo šolajo nune, tam se mora bosti še z bogatimi sošolkami, medtem ko se nadobudni Amin res trudi in bori z zemljo. Vendar je močno vezan na tradicijo, tu je marsikaj treba narediti drugače, kot si vajena, opozarja ženo in posluša mater; njegovo sestro, potem ko se začne spogledovati s tujcem, po hitrem postopku poročijo s starcem. Dežela drugih tako ni dežela, v katero se priselijo, temveč tudi stanje stvari, ki Mathilde in ženske okoli nje močno prizadevajo in omejujejo, medtem ko moški politizirajo in se šopirijo.

Z dovolj razgibanim personalom poseljen roman kaže stanja v kolonijah pred zamenjavo režima, ki pa bo očitno namesto bolj liberalnih vrednot spet zbudil in vzburkal stare običaje, v svoji nespremenljivosti utemeljene v svetih spisih. In seveda, vojno in predvojno stanje je priložnost, ko se ljudje pokažejo v pravi luči. Tako v tem romanu o razpadu imperija in njegovih naslednikih ne manjka priložnosti za preverjanje odnosa do Mathilde in njenih z vseh strani.