Yaeji: With a Hammer

+ + + + +

Producentka, pevka in raperka Yaeji, Američanka korejskih korenin, ki se je sprva uveljavila kot didžejska zvezda newyorškega podzemlja, je v dobrih petih letih z ducatom izjemnih singlov, dvema malima ploščama in mikstejpom zgradila tako dodelan, v hipu prepoznaven zvok, da je težko verjeti, da je plošča With a Hammer njen prvenec.

Avtoričina skromna diskografija je tako eklektična – doslej se je preizkušala denimo v bleščečem bubblegum popu, raznih podžanrih basovske muzike, (deep) housu, hiphopu, R & B-ju, trapu in junglu – da je bilo enostavno nemogoče slutiti, kaj pričakovati od njenega prvega pravega albuma. Čeprav smo lahko pričakovali le nepričakovano, je mladi vizionarki vseeno uspelo, da nas je silovito presenetila. To je storila z dokaj radikalnim slogovnim zasukom in dodatno razširitvijo žanrske palete: tokrat se dotakne celo jazza, sodobne klasike, ambientalne elektronike, IDM-a in breakcora, za trenutek pa se pokloni tudi zapuščini vplivne newyorške no wave scene.

Ob izidu odličnega mikstejpa What We Drew, ki ga je posnela med pandemijo, jo je časnik The Guardian okronal za »kraljico introvertirane klubske glasbe«. Ta naziv je zdaj očitno dodobra posvojila, se bolj posvetila songwritingu in se precej oddaljila od udarnih klubskih zvokov, s katerimi si je sprva ustvarila ime. Ti so sicer še vedno vseprisotni, a v nekoliko dekonstruirani obliki: z elementi plesne elektronike navadno le začini igrive avantpop skladbe, vseeno pa je na plošči tudi nekaj čvrstih bangerjev, ob katerih se bodo zlahka razplesali svobodomiselni žurerji.

A pravzaprav najbolj dobrodošla sprememba, zaradi katere Yaeji na novi plošči resnično zasije, je večja osredotočenost na petje: njen ljubki in risankasti, a pogosto tudi hladno brezbrižni glas vztrajno navdušuje, pa najsi repa ali poje. V besedilih nenehno preklaplja med angleščino in korejščino, vselej znotraj posameznih komadov, kar rahlo spominja na uvodne špice japonskih serij animejev, ki so glasbenico pri ustvarjanju tudi močno navdihovale. Izjemno učinkovite so producentkine domiselne manipulacije glasu, ki ga pogosto uporablja kot instrument, včasih za skladanje harmoničnih blagozvočij, drugič za ustvarjanje kakofonične zmešnjave, pohvale vredne so še iznajdljiva raba autotuna in mojstrske veščine obdelave skorajda ASMR-jevskega šepetanja.

Njen glas večino časa zveni tako igrivo in nežno, kot bi nam prepeval kak prikupen lik iz risanke, besedila pa so v nasprotju s tem mračna: med nastajanjem albuma je iz globočin uma izkopala potlačene travme iz rane mladosti, ko se je nenehno selila, kjerkoli je pristala, pa so jo trpinčili kruti vrstniki. V besedilih pogosto problematizira diskriminacijo azijskih priseljencev in vsesplošni rasizem v ZDA, ker pa o težkih temah poje v igrivo melodičnih in izrazito sladkobnih napevih, vse skupaj spremlja pošten odmerek ironije.