Grega Repovž

21. 4. 2023  |  Mladina 16  |  Uvodnik

Uvodnik / Izprijena realnost

Morda se nam v celinski Evropi tako malce skrivaj, da ne bi delovali privoščljivi, zazdi celo pravično, ko opazujemo, kako se je Velika Britanija po izstopu iz Evropske unije znašla v popolnem razpadanju in kaosu. No, nikar. Vse, kar opazujemo tam, bo v različni obličnosti udarilo tudi v Evropi. Gledamo lastno prihodnost. Britanci so že dobili račun za pretekle zablode, to so le še ruševine neoliberalizma – če si sposodimo naslov knjige ameriške politologinje Wendy Brown. Ja, Velika Britanija je po petih desetletjih neoliberalizma sesuta država.

Javne blagajne so prazne, občine izsesane, podjetja se lomijo, več kot sedem milijonov ljudi čaka na zdravnika, na sodiščih je 650 tisoč nerešenih zadev, vse se zapira in ustavlja (več o tem piše v reportaži Jörg Schindler). Zakaj? Je to posledica nacionalizma, v katerega so zapadli pred ducat leti? Izstopa iz Evropske unije? Ne, oboje je le posledica razpada javnega – vsega javnega, kar drži skupaj državo, kar je namenjeno ljudem, prebivalcem. Vse to je posledica desetletij – da, mirno bomo uporabili to domnevno ofucano in izrabljeno besedo – neoliberalizma, postavljanja dobička in egoizma na prvo mesto. Država je odvečna, draga, za javni sektor se porabi preveč, potrebujemo več privatizacije, več podjetniške iniciative, manj davkov. Vse to neoliberalno opravičevanje, s katerim so ves čas bogatili bogate in krčili državo, je zdaj otoško državo pripeljalo točno tja: v propad in kaos. Tam je zato, ker so svojo blaginjo desetletja iskali v finančni panogi, tisti, ki se je pred 15 leti spektakularno zrušila in v katero so vseeno zmetali še dodatne milijarde, kot pravi Schindler.

Zveni znano? Vse to je delala tudi preostala Evropa, mi prav tako – in to v času Janševih neoliberalnih vlad in tudi politično levih vlad. A tisto, česar nočemo videti in kar bo celo politika uvidela prepozno, je, da smo na isti poti – saj danes že vemo, kako nam pred očmi razpadajo vsi javni sistemi – kot Britanci. Pred desetimi leti so začeli ti poročati, da jim nenadoma zmanjkuje učiteljev in da se nekaj dogaja tudi z zdravstvenim sistemom – prav tistim zdravstvenim sistemom, ki so ga prej ponosno spremenili v en sam sistem dvoživk. Danes je britanskim zdravnikom žal in govorijo, da je treba rekonstruirati nekdanji javni zdravstveni sistem.

Ker neoliberalizem je res perverzen. Neoliberalizem je moralna korupcija. In koga najbolj korumpira? Tu je skrito bistvo: ne zasebnega sektorja in finančne panoge, ki jima politika tako kot kakšen vdan cucek služi, ampak javni sektor. Zasebnemu sektorju koristi, korumpira pa javnega. In to prav ta javni sektor, ki mu neoliberalizem ves čas govori, da ni konkurenčen, da ni podjeten, da ni agilen, da so podjetja boljša, da je upravljanje v podjetjih boljše. Kaj pa se je po vseh teh desetletjih mrcvarjenja javnega sektorja in prepričevanja, kako mora postati bolj agilen in podjeten, zgodilo? Postal je tak.

Prožen, podjeten, mahnjen na denar. Seveda ne govorimo o sistemu – neoliberalizem korumpira ljudi v javnem sektorju. Ti so načeti in ti so izgubili kompas. Kdo od zdravnikov se največ oglaša v javni razpravi? Dvoživke, podjetni zdravniki. Pa ne sami od sebe, ampak zato, ker že vsa leta veljajo za tiste, ki vedo, ki znajo. To je perverzija neoliberalizma. Ker oni veljajo za tiste, ki znajo – pa čeprav so v resnici tisti, ki od znotraj nažirajo sistem. A da se ne bomo vedno vrteli le okrog zdravnikov. Nič drugače ni v javni znanosti, izobraževanju, javnih medijih, javnih ustvarjalnih poklicih, sami javni upravi. Miro Cerar je na primer dvoživka z javne univerze. Že desetletja ima poleg profesure svetovalni posel. Velja zaradi tega za korumpiranega? Seveda ne. Za uspešnega, vendar. A poglejmo na zadevo z druge strani: bi na zasebni univerzi kdo gledal profesorja, ki zraven s svetovanjem zasluži še za dve do tri plače? Seveda ne. Bi kdo na zasebnem inštitutu gledal raziskovalca, ki ima poleg službe še svoj inštitut, kjer oddela še 200 ur na mesec? Seveda ne. Vsekakor lahko občasno vsak še kaj dela – še ene službe pa pač ne.

A tu še ni konec perverzije. Kdo najema vse te ljudi, za koga delajo ti javni uslužbenci? Za zasebni sektor. Ta najema v javnem sektorju zaposlene zdravnike, raziskovalce, profesorje, direktorje direktoratov, javne uslužbence.

Mar res kdo verjame, da je toliko ljudi v tej državi zmožnih hkrati opravljati dve službi, pri čemer sta še konkurenčni? Biti dopoldan javni uslužbenec, popoldan pa podjetnik? Kje se je izgubila stara maksima, da če delaš v zasebnem sektorju, več zaslužiš, vendar je zaposlitev bolj tvegana, v javnem sektorju pa je plača omejena, a tu so varnost službe, dobre delovne razmere, več dopusta in izobraževanja?

To je neoliberalizem. In to je razžrlo tudi Veliko Britanijo. Pa ne le nje. V Sloveniji je že popolnoma normalno, da imajo ministri dodatno službo pri prejšnjem ali bodočem delodajalcu. Ampak ta mesec smo izvedeli, da jo ima tudi polovica ustavnih sodnikov! Najvišjih sodnikov! To je ta moralna korupcija, ki se je zgodila javnemu – in s tem vsej državi. To je ta podjetnost, ki smo jo tako zahtevali od javnega sektorja. Ljudje so res postali podjetni.

To je prva točka, ko gre za prenovo javnega zdravstva, šolstva, znanosti, javnih medijev: preprosto je iz javnega sektorja najprej treba spraviti neoliberalizem in to podjetnost – ta spada drugam. In tam, zunaj javnega, z njo ni popolnoma nič narobe, vsega spoštovanja je vredna.

Seveda je v javnem sektorju še vedno ogromno predanih in pridnih ljudi, večina. Le da jih nihče ne ceni. Ker niso »podjetni« in ne razumejo, »kaj je posel«. A ravno to so tisti ljudje, ki lahko zadevo rešijo. Najprej v zdravstvu. Vendar jim je treba dati moč in glas, ne pa jih še naprej tlačiti.