Komentar / Koliko gorjače?

Janko Lorenci

21. 4. 2023  |  Mladina 16  |  Kolumna

Marko Radmilovič je pretekli teden v svoji rubriki na Radiu Slovenija Zapisi iz močvirja bistrovidno opisal razliko med janševskimi in liberalnimi mediji: prvi naskakujejo in rušijo samo liberalne vlade, svojih nikakor, liberalni mediji pa rušijo oboje, Janševe in levosredinske vlade. A vlade niso enake; Janševe so do ljudstva sovražne, liberalne pa »samo« nesposobne. In ko liberalni mediji rušijo liberalne oblasti, pomagajo vračati Janšo na oblast. Ergo: liberalni mediji naj liberalne vlade – to manjše zlo – z vsemi močmi podpirajo.

Radmilovič je tezo zaostril do konca, a ima glede ravnanja enih in drugih medijev v osnovi prav. To lepo ponazarja nedavna Tarča o odpravi dopolnilnega zavarovanja; Erika Žnidaršič, ki ni janšistka, je trdo obdelovala oba Golobova ministra, predstavnici SDS in NSi pa sta lahko nemoteno žebrali svoje. Gospa Erika, kot ji radi govorijo zlasti esdeesovci, kdaj naredi tudi dobro oddajo, a vedno hoče predvsem kri, znoj in besedni boj. Kaj bo scela dosegla z oddajo (v tem primeru koristila ali škodila javnemu zdravstvu), pa kot da je posebno ne zanima. Značilno za Tarčo je tudi, da najraje gosti politike obeh polov, od katerih se pričakuje prepir, iz tega pa se redko izcedi kaj pametnega.

Vlade, liberalne in neliberalne, se seveda rušijo predvsem same. Medijski vpliv na njihovo usodo je omejen, vendar obstaja. O Janševih glasilih ne bi izgubljali besed – če nimaš do svoje strani niti za mišjo kocino distance, nasprotno pa samo napadaš, nisi medij, ampak propagandist. Kar zadeva liberalne medije, do »svojih« vlad niso brezpogojno rušilni, res pa se k temu nagibajo.

Nekaj olajševalnih okoliščin imajo. Prvič, vsa politika je upravičeno na slabem glasu in do nje je težko biti konstruktivno kritičen. Drugič, pola sta si v marsičem podobna, družijo ju neoliberalizem, slaba kadrovska politika, nestrateškost … Tretjič, veliko zaupanja so sčasoma izgubili tudi novi, praviloma liberalni obrazi. Skratka, politika kot celota se je ne le ljudstvu, ampak tudi medijem zamerila in del rušilnosti izvira iz tega. Dejstvo je, da Slovenija stopica na mestu predvsem zaradi klavrnega stanja politike.

Toda razlike med poloma so vendarle dramatične: janšizem na oblasti je trajna grožnja za demokracijo, leva sredina pa je vsaj bazično demokratična – in samo demokracija omogoča izboljšave in iskanje drugačnih politikov. V medijih se je kljub temu zelo razpaslo enačenje obeh političnih polov – znamenito uravnoteževanje. Pri tem je med resnimi mediji od nekdaj prednjačil infoprogram javne TV, toda uravnoteževanja so se nalezli tudi njeni tiskani brati. Droben primer: v prispevkih s politično vsebino pisci že skoraj obvezno iščejo levega in desnega zunanjega sogovornika. Namesto da bi se opirali na strokovnjake, podatke in lastno znanje ter trud.

Uravnoteževanje je za novinarstvo smrt. Rojeva se iz komoditete, oportunizma, šibke profesionalnosti, strahu pred politiko, zlasti janševsko. Je pa tudi posledica nenehnega slabšanja ekonomsko-socialnega položaja medijev, zlasti tiskanih, ki jih lastniki vse po vrsti poniglavo stiskajo, siromašijo in kadrovsko nadzorujejo tudi zato, da se ne zamerijo nobenemu polu. Zato časopisi izgubljajo zaupanje in klientelo, status velike večine novinarjev se slabša, standardi dobrega novinarstva se znižujejo. Novinarji v stiski tudi težje mislijo na javni, skupni interes. Tem procesom se je pridružila še katastrofa okupirane RTV.

Nesrečno uravnoteževanje je v osnovi odpoved lastni pameti in vrednotam, pa tudi vplivnosti. Vpliv medijev se iz različnih razlogov zmanjšuje, a nekaj ga ohranjamo – če ne že neposredno na politiko, pa vsaj posredno na volivce, pred katerimi imajo politiki še vedno nekaj rešpekta. Pri uravnoteževanju ne gre za objektivnost, ampak za relativizacijo – vse je enakovredno, nič ni boljše, nič ni slabše. S tako držo po malem strežeš vsem, a postajaš ne tič ne miš, hkrati pa v ljudstvu krepiš mnenje, da je vsa politika enaka. To najbolj koristi janšizmu. Ta pa ogroža samo eksistenco normalnih medijev. To se je drastično pokazalo v primeru RTV. A pozor – če njen infoprogram ne bi tradicionalno tako uravnoteževal janšizma, bi bil ta šibkejši in je zlepa ne bi mogel tako pohabiti. Skratka, liberalni oziroma normalni mediji bi morali iz profesionalnih in tudi iz samoobrambnih, preživetvenih razlogov ostro ločiti med poloma. Če bo janšizem na oblasti dva mandata zapored, bodo izginili.

Pomembno je še nekaj. Na levosredinski pol je še mogoče vplivati, na desnega ne. A ta vpliv se zmanjša ali izgine, če so mediji zgolj kritični in rušilni. Saj iz vsakdanjega življenja vemo: če kakega pesjana samo napadaš in zmerjaš, bo postal še bolj pasji.

Kako se torej kot medij in novinar obnašati do sedanje oblasti?

Novinarji smo tu zato, da nekaj prispevamo k čim bolj normalni, se pravi kar se da socialni in demokratično družbi. Z mojega vidika to pomeni, da resen, družbenokoristen medij in resen, družbenokoristen novinar ne sme biti vsaj troje: neoliberalen, ekološko ravnodušen in uravnoteževalec.

Skratka, do »svojega« pola se resen levosredinski novinar obnaša kritično, po potrebi ostro, a konstruktivno. Ne molči, ne gleda stran, ni mu treba biti prizanesljiv, vendar ne uporablja samo gorjače tudi zato, ker se zaveda posledic – bon jour, Janša. V sedanjem političnem položaju to ni lahko. Od Goloba in koalicije smo veliko pričakovali in bili v marsičem razočarani. Toda kaj lahko dobimo, če ju že po prvem letu kar odpišemo? Nič, razen da pridemo z dežja pod kap. In za zdaj ta oblast za medijsko in javno mnenje še ni povsem neobčutljiva.

Nazaj k Radmiloviču: še vedno je liberalna medijska drža (rušiš druge in »svoje«) boljša od janševske. A pametna ni.