Air

zadržan +

Obuvanje kapitala.

Legendarni Michael Jordan, bog NBA in globalne košarke, je kot Jezus Kristus v Wylerjevem Ben-Huru – v obraz ga ne vidimo. Ne pokaže ga. Tega, ki ga »igra«, vidimo s strani in od zadaj, vidimo njegove noge, njegovo senco. Njegovega obraza pa ni na spregled. Njegovih besed tudi ne. A Air – film o tem, kako je Nike vse stavil na Jordana, novi obraz v ligi NBA, in vse dobil – je Ben-Hur: film o tekmovanju in veri, le da dirko konjskih vpreg zamenjajo telefonski pogovori in sestanki. Lahko bi se odvrtel na odru. Lahko bi ga posneli s telefonom.

Air je glorifikacija malih, ki jedo velike – okej, Davidov, ki lomijo Goljate. David je Nike, Goljata pa sta Adidas in Converse, ki sta na začetku osemdesetih let prejšnjega stoletja obuvala najslavnejše košarkarje, tiste iz NBA. Potem pa je začel Nike, »outsider« iz Oregona, iskati bližnjico, ki bi ga prelevila v Goljata. In Sonny Vaccaro (Matt Damon), ekspert za košarko in NBA, ki je pri Nikeu zadolžen za izbiro košarkarskih sponzorirancev (in ki v Las Vegasu vedno vse stavi na eno igro in potem vedno tudi vse izgubi), leta 1984 – v času reaganomike, neoliberalne evforije in glorificiranja prostega trga – vendarle najde to magično bližnjico, saj Philu Knightu (Ben Affleck), new-age izumitelju Nikeja, predlaga nekaj norega, nezaslišanega in nemogočega, totalno šokantnega, da ne rečem disruptivnega: Nike naj svojega oglaševalsko-sponzorskega budžeta, 250.000 dolarjev, ne razprši med tri ali štiri vrhunske košarkarje (kot običajno), ampak naj ga v celoti usmeri le v enega samega košarkarja! In to rookieja, Michaela Jordana, ki sploh še ni testiran – in nihče ne ve, kaj bo z njim. Lahko se mu zalomi. Lahko odpove. Nihče ne bi nanj stavil vsega, še najmanj Nikejev šef marketinga (Jason Bateman), ki v tem vidi le hazardiranje z Nikejevo usodo, toda Sonnyja to ne ustavi – v svojo poslovno idejo tako zelo verjame in veruje, da se začne mimo vseh pravil pogajati kar neposredno z Jordanovo mamo (Viola Davis). Po logiki: prvič, v afroameriških družinah so glavne mame, drugič, mama najbolje pozna svojega sina, in tretjič, mama najbolje ve, kaj je zanj najbolje.

Problem je le v tem, da veliki govor, s katerim Sonny dokončno prepriča Jordanovo mamo, ni nič posebnega. Še huje: govor, ki naj bi bil klimaks, je antiklimaks. Tako kot perfektni copat (Air Jordan), s katerim presenetijo in osvojijo Jordana in njegovo mamo – mi, gledalci, ga preprosto predobro poznamo, da bi »strmeli«. S tem pa tudi stava na Jordanovo mamo izgleda le kot igra na srečo, pri kateri bi Sonny v Las Vegasu vse izgubil. Air, gladek in sladek, ni le film o tem, kako so obuli Michaela Jordana in ga prelevili v ultimativni produkt, ampak tudi o tem, kako so v osemdesetih letih preoblekli kapitalizem in ga prelevili v ultimativni neoliberalni čudež, s katerim bodo čez nekaj let »spreobrnili« komuniste, navsezadnje, Jordanova mama izposluje tudi odstotke od vsakega prodanega copata Air Jordan, kar seveda pomeni, da svojemu delavcu – Michaelu – zagotovi udeležbo pri dobičku. Ironija je kakopak v tem, da delavci (recimo tisti na Kitajskem in v Vietnamu), ki so izdelovali copate Air Jordan in druge Nikejeve copate, pri dobičku niso bili udeleženi. Air bi lahko vrteli na triple-billu s Pinballom in Tetrisom. (kino)