Mirt Komel: Akiles

+ + +

Dan protestov, ki da ti vse in vse ti vzame

Literarne osebe filozofa in pisatelja Mirta Komela (rojen 1980) tokrat niso poimenovane z anagrami avtorjevega imena in priimka, kot so bili preiskovalci z nejasnim ontološkim statusom v Medsočju ali v romanu Detektiv Dante, posvečenem Goricama, kjer je mesto, predvsem pa simbolni prelomi, ki omogočajo vpogled v vzporedne in fantastične svetove, igralo skoraj enako pomembno vlogo, kot je bila za preiskavo nepomembna preiskovalčeva prisotnost. Nepomembna je bila zato, ker je bolj kot za kriminal šlo za iskanje prehoda v fantastične svetove, v kroge dantejevskega pekla, vse kot variacija in parodiranje žanra. V romanu Akiles je Komel našel še bolj vzvišeno in žlahtno temo – junaštva antičnih junakov z zvijačnim in okrutno okretnim Ahilom na čelu.

Akiles je roman, ki se kot Joyceov Ulikses v Dublinu zgodi v zmajskem mestu trojici, nesojenemu trikotniku, v enem dnevu. Sledimo zmačkanemu prebujanju in vsakdanjim, torej akademskim opravilom do prelomnega – vsaj po hvalisanju udeleženih – spopada za demokracijo in prihodnost in kar je še visokozvenečih in nizkopadlih puhlic. Komel sooči Deo, božansko tudi po imenu, njeno željo po profesorju, družabljenje, tudi izdajo aktivista Lea, ki upehan po protestih naleti na vodjo provokatorjev. Vendar v romanu Akiles ne gre za tragiški spopad med resnico in močjo, čeprav solzivca in podtikanj lažnih vnetljivih zastav ne manjka, bolj gre za komično in v buffo, krastačastem slogu izpisano parodijo, ki je našpičena proti klasiki in njenemu slovesnemu tonu, proti z referencami in v refrenih izpisanim kanonom.

Sublimnost je na preizkušnji, recimo v parodiranju in oponašanju visokih literarnih referenc, ki segajo nekje od Iliade preko domače himne do Hamleta; že naslov je heroičen, po najhitrejšem bistrcu, ki zaman preganja in dohaja želvo. V romanu najdemo ponaredek uvoda v Iliado, v heksametrih, nekaj travestij in veliko preimenovanj; druščine so izobražene, reference leteče, avtorji delno zamaskirani, da bi se bolj videlo, da so spisani na ključ.

Komel se potopi v tri izbrana okolja, fakultetni zbor, protestno skupščino na ljubljanski Metelkovi in babji žur po govorilnih urah; vse mu omogoča bogato preoblačenje in popačenje izvornih ritualov, ki so zdaj podvrženi kar najbolj rigoroznemu premeščanju in preimenovanju, kregarije okoli (post)strukturalizma in namenov družbene akcije so zvedene na tračarske približke. Akiles vrvi od referenc in te niso spoštljive; kot da gre za četrti del trilogije, za komedijski in parodični del.

Komel je izpisal eno radikalnejših ludističnih del v zadnjem času, ki ga narekujejo asociacije in prizivanje in preobleke množične kulture, vse na račun Klasikov in poveličevanja bogov, junakov in slehernikov. Vsi morajo končati na dnu, v stanju, v katerem so dan začeli, in v skladu s cikličnim časom začeti znova, s skokom v vodo, skozi okno, čez plot in nad vodjo sovragov, nam ob prepoznavanju parodičnih postopkov in delno zastrtih portretov osmešenih v veselje in smeh.