Ryszard Legutko: Demon v demokraciji

+ + + +

Ko so Legutko povabili na Middlebury College v Vermontu, da spregovori o svoji knjigi, so se študentski aktivisti zbrali na protestnem mitingu pred njegovim predavanjem in vodstvo fakultete ga je zaradi strahu pred spopadi zadnji hip odpovedalo.

Avtor je bil disident pod komunizmom, profesor filozofije na Jagelonski univerzi v Krakovu, minister in evropski poslanec. Teza njegove knjige je kajpak šokantna – vladajoče ideje liberaldemokratov so moderna variacija idej starih komunistov, še več – nekdanji komunisti vzhodne Evrope so zdaj v prvih vrstah liberalne demokracije (LD). Ponudi številne argumente: v obeh primerih je na delu družbeni inženiring, s katerim svoje ideje vsiljujejo celotni družbi kot edino alternativo, kot absolutni napredek. Obe ideologiji pripovedujeta, da svet spreminjata na bolje. Tako kot pod partijskimi režimi tudi danes vsako zakonodajno spremembo in nove predpise spremljajo medijsko orkestrirane hvalnice.

Nekdanji komunistični aktivisti so našli naslednike v feministkah in homoseksualnih aktivistih, ki sovražijo svoje nasprotnike, kot so predvsem cerkev in konservativci. Knjiga je torej protest konservativca, ki ne more sodelovati v javnih razpravah braneč svoje ideje, ne da bi ga smešili, žalili in onemogočali. Skratka krik zoper pojmovanje svobode, ki je nestrpna do konservativnih in tradicionalnih razmišljanj. Zoper moderno kulturo, ki na odre postavlja Romea in Julijo kot narkomana, Antigono kot pionirko ženskega gibanja, ki torej klasike preoblikuje po aktualnih željah »napredne« publike. Avtor, ki je filozof, pa področja svojih argumentacij jemlje kot agitacijski material; brez refleksije, ki bi denimo upoštevala zgodovino teatra, saj je ta izbiro klasikov ali izpostavljenih poant stalno navezoval na aktualne družbene tabuje; tudi Dominik Smole je v šestdesetih letih napravil z Antigono aluzijo na zaprtega disidenta Pučnika in na nepokopane domobranske brate v kočevskih jamah.