Milojka Kolar Celarc / »Kaj se bo zgodilo z dobički, ki so jih imele zavarovalnice v času epidemije in neizvajanja zdravstvenih storitev?«

Milojka Kolar Celarc je bila ena najproduktivnejših zdravstvenih ministric. V času njenega mandata, v vladi Mira Cerarja, je prenovila skoraj vse ključne zdravstvene zakone. Tisti, ki jih zaradi Cerarjevega odstopa njenemu ministrstvu ni uspelo uzakoniti, kot sta zakon o dolgotrajni oskrbi in zakon o prenosu dopolnilnega zdravstvenega zavarovanja, pa so edina podlaga, na kateri so kasneje delali njeni nasledniki. Preden je leta 2014 postala ministrica, je sicer zaslovela v vladi Janeza Drnovška pri uspešnem uvajanju DDV, nato je delala tudi v zavarovalništvu. Poleg Zavarovalnice Triglav in Pozavarovalnice Sava je od znotraj spoznala tudi delovanje Vzajemne, ki jo je vodila dve leti.

Kako ocenjujete prvo leto Loredanovega dela? 

Delo in rezultate ministra naj ocenjujejo pacienti in predsednik vlade.

Kaj pa s strokovnega vidika? Kako bi se na primer vi lotili sprememb, če bi dobili še en mandat? 

Epidemija je nekatere probleme poglobila in jih poudarila. Sama bi ukrepe razdelila na dva dela. Na nujne in hitre, kot sta reševanje dostopnosti in skrajševanje čakalnih dob, vzporedno s tem pa bi poskušala doseči strukturne premike.

Ko ste postali ministrica, ste delo začeli s pregledom stanja in analizami. Tudi Loredan je delo začel s pregledom stanja, s tako imenovanimi stresnimi testi. Pa tudi minister Fakin in potem Šabeder sta za vami mandat začela z analizami. So vse te neskončne analize res potrebne?

Ne, mislim, da bi moralo biti že precej jasno, kje so težave, in zato vedno nove analize niso več pomembne. A ko sem sama leta 2014 postala ministrica, celovite analize slovenskega zdravstvenega sistema še nihče ni naredil. Našo analizo je delalo 60 domačih in tujih strokovnjakov s pomočjo Svetovne zdravstvene organizacije (WHO). To ni bila le analiza, ampak revizija celotnega sistema, ki je vključevala tudi priporočila dobrih praks in morebitne alternativne rešitve. Številne reforme, ki smo jih izvedli ali jih še izvajamo, temeljijo na tistem razmisleku. Na primer današnje preoblikovanje dopolnilnega zdravstvenega zavarovanja.

Kaj je bil za vas najpomembnejši rezultat tistih študij? 

Potrditev, da kljub manjšim sredstvom, ki jih namenjamo zdravstvu, dosegamo dobre javnozdravstvene rezultate, pa tudi spoznanje, da je naše zdravstvo dolgoročno izredno ranljivo na krize, saj viri financiranja niso ustrezno razporejeni. V času finančne krize je naše zdravstvo plačalo zelo visoko ceno. Pri njem smo varčevali, bolnišnice so imele zelo visoke izgube, mnoge proračunske izdatke je vlada tedaj prenašala na zdravstveno blagajno. Javna zdravstvena blagajna pa je v Sloveniji preveč odvisna od zaposlenih, katerih število se v času kriz zmanjšuje. Zato se bojim, kako bo naslednja finančna kriza vplivala na naše zdravstvo. Nimamo namreč robustnih proticikličnih mehanizmov financiranja, ki bi nam tudi v času nizke zaposlenosti zagotavljali stabilno financiranje.

Minister Loredan je mandat začel z neskončnim financiranjem zdravstvenih storitev. Je bila ta pot pravilna? Za te posebne programe je potrošil 70 milijonov evrov, vi ste bili prvi, ki ste začeli na tak način krajšati čakalne dobe, mislim, da ste v svojem mandatu za to porabili okoli 40 milijonov evrov. 

Da, ampak mi smo ta denar napraskali z veliko težavo. Ministra za finance sta bila Mramor in Vraničarjeva, in tudi trdni argumenti, da zdravstvo potrebuje dodaten denar, niso veliko zalegli. Tedaj, po krizi, smo bili še vedno v obdobju varčevanja. Več denarja načeloma ne reši nobenega problema, samo dajati dodatni denar, ne da kaj dobiš v zameno, je na dolgi rok neproduktivno. Mi smo omenjeni posebni vladni program zagnali kot posledico pogajanj s Fidesom, bil pa je zastavljen zelo rigorozno. Kar pomeni, da smo dodatno porabo denarja merili pri vsakem zdravniku individualno, recimo pri družinskih zdravnikih pogoj niso bili le višji glavarinski količniki, ampak tudi višja kakovost storitev, kot je recimo več manjših posegov, šivanje ran, hišni obiski in podobno. Le 17 odstotkov zdravnikov je zato izpolnilo ta merila in prejelo nagrado v višini 25 odstotkov osnovne plače. Ta naš program je imel še en pozitivni učinek: vodstva javnih zavodov so dobila orodja, kako spremljati kakovost dela in delo boljše organizirati.

S katerimi strukturnimi reformami bi torej vi nadaljevali? 

Gotovo z zakonom o zdravstvenem varstvu in zavarovanju, zakonom o upravljanju in vodenju javnih zavodov ter vse, kar je povezano z dolgotrajno oskrbo.

V kakšnem zasebnem pogovoru sem slišala besede, kot so: imamo denar, lahko te uničimo, zakaj to počneš zadnje leto, raje uživaj.

Torej bi takoj odpravili dopolnilno zavarovanje?

Da, nadaljevala bi preoblikovanje dopolnilnega zavarovanja. Je pa problem veliko širši. Zakon o zdravstvenem zavarovanju, ki določa, kako se naše zdravstvo financira in ki velja že kakšnih 25 let, je preživet in luknjičast. Verjetno smo že vsi pozabili na odločbo ustavnega sodišča iz leta 1998, ki celo pravi, da imamo neustavno določene zdravstvene pravice. Naša košarica zdravstvenih pravic bi namreč morala biti določena v zakonu, ne pa s pravili obveznega zdravstvenega zavarovanja, ki jih sprejema skupščina ZZZS.

Eden največjih izzivov na začetku te vlade je bilo pomanjkanje družinskih zdravnikov. Je mogoče narediti še kaj drugega, razen da prosimo zdravnike, naj povečajo število opredelitev? 

Veliko je bilo razgovorov z mladimi zdravniki in posledica teh pogovorov je bila tudi sprememba zakona o zdravniški službi, po kateri lahko specializanti družinske medicine v zadnjem letu specializacije že opredeljujejo paciente. Pri glavarinskih količnikih pa obstaja drug problem, česar v sedanji javni debati še nisem zasledila. In sicer da imamo zastarel in preživet način določanja teh količnikov. Pri nas je le korekcija opredeljene osebe s starostjo, številne države po svetu pa imajo veliko natančneje izračunane obremenitve družinskih zdravnikov. Spomnim se, da so mi v javni zdravstveni zavarovalnici (ZZZS) že tedaj, torej pred petimi leti, dejali, da imajo nov koncept izračuna glavarinskih količnikov že pripravljen, in se tudi dogovorili, da bi pilotno za pol leta preverili učinke v kakšnem od zdravstvenih domov. Žal ne vem, kaj se je potem zgodilo. Bi pa s tem lahko realneje ovrednotili obremenjenost posameznih družinskih zdravnikov.

Ena od večjih dilem na začetku mandata te vlade je bila jasnejša razdelitev javnega in zasebnega. V vašem mandatu ste se tega področja lotili z ureditvijo koncesij. Kaj bi še lahko naredili? 

Pred tem je bilo podeljevanje koncesij prepuščeno volji posameznih ministrov, mi smo sistem uredili na podlagi EU-pravil, kar recimo pomeni, da se lahko koncesije po novem podeljujejo le z javnimi razpisi in ne za večno. Pa na primer to, da morajo biti zdravniki tudi zaposleni, če želijo dobiti koncesijo, in sicer v sorazmernem deležu glede na program, ki ga bodo opravljali. Tako se izognemo možnosti, da bi uspešen nepremičninski podjetnik pridobil, uredil prostore za zdravstveno dejavnost in dobil koncesijo, dejavnost pa bi opravljali samo zdravniki, ki so že polno zaposleni v javnem zavodu. V času mojega mandata smo tudi določili, koliko lahko zaposleni v javnih zavodih največ delajo pri drugem delodajalcu, pa da morajo imeti za to soglasja in da se mora o teh aktivnostih poročati. In sedaj smo spet pri vodstvih javnih zavodov: ali vodstva v skladu z zakonom zahtevajo ta poročila? Vse se ne da predpisati. Moja ideja je bila že v času mojega ministrovanja taka: za ureditev tega področja bi bilo treba zakon o javnih zavodih spremeniti tako, da bi vodstva imela dodatna pooblastila, tudi takšna, s katerimi bi lahko ustrezno nagrajevala zaposlene v domači ustanovi. In drugič, morali bi določiti, koliko je treba narediti za tako plačo. Poleg tega bi morali uvesti tudi spremljanje dela s kazalniki kakovosti. Če bi to naredili, sem prepričana, da ne bi bilo zanimanja za razne pogodbe zunaj matičnih ustanov. Ko smo naredili anketo pri zdravnikih, so vsi dejali, da bi najraje delali v matični ustanovi.

Ko sem vas zaprosil za ta intervju, ste mi dejali, da je dopolnilno zavarovanje del širšega, nerešenega problema. Na področju financiranja zdravstva Slovenija naj ne bi bila več socialna država. Kaj ste s tem mislili? 

Mi smo preveč odvisni od prispevkov, se pravi od zaposlenosti. V drugih državah zdravstvo zaradi tega veliko bolj financirajo iz drugih davkov oziroma iz proračuna. Pri nas smo za zdravstvo iz proračuna dajali le tri odstotke vseh izdatkov, druge države pa dajejo več kot 10 odstotkov. Hkrati s tem nam raste plačevanje zdravstvenih storitev iz žepa, tega je sedaj že 13 odstotkov, 15 odstotkov pa pomeni dopolnilno zavarovanje, ki je tudi unikum na svetu. Po standardih WHO neposredna plačila iz žepa ne bi smela presegati 15 odstotkov, ker se potem drastično povečajo tveganje za revščino pri socialno šibkih in število prebivalcev, ki ne dobijo zdravstvene storitve. To je pravilo, kjer se konča meja socialne države in mi smo – odvisno od perspektive – že na meji ali celo že drugi strani. V preteklosti, recimo leta 2012, je vlada z varčevalnimi ukrepi na dopolnilno zavarovanje prevalila večji delež plačevanja pravic iz obveznega zdravstvenega zavarovanja, posledično se je to še podražilo in postalo še pomembnejše. Je pa verjetno že vsem jasno, da je ta tip dajatve oziroma zavarovanja skrajno iracionalen.

Smo tako majhna država, da je za dva milijona prebivalcev dovolj ena zavarovalnica. Tu velja ekonomija obsega, in sicer ena zavarovalna shema za štiri milijone prebivalcev.

Nekateri ga na primer še zmeraj branijo v imenu večje konkurenčnosti. 

Smo tako majhna država, da je za dva milijona prebivalcev dovolj ena zavarovalnica. Tu velja ekonomija obsega, in sicer ena zavarovalna shema za štiri milijone prebivalcev. Zdravstveni sistemi z zasebnimi zavarovalnicami imajo v povprečju višje izdatke kot javni sistemi. Če bi imeli več zavarovalnic, kot nekateri predlagajo, se bodo obratovalni stroški le še pomnožili in sistem bo samo še dražji. Pa tudi konkurence na tem področju ne more biti, ker nimamo na strani ponudbe različnih produktov. Z neučinkovitostjo prevelikega števila zdravstvenih zavarovalnic so se pred leti srečali v Nemčiji in jih zato precej ukinili.

Če je odprava dopolnilnega zavarovanja tako pomembna tema, vam je kaj žal, da ste se je lotili tik pred koncem vašega mandata in je nato niste izpeljali?

Zakon o zdravstvenem varstvu in zdravstvenem zavarovanju smo začeli pripravljati takoj, ko je bila v parlamentu sprejeta resolucija o dolgoročnem razvoju zdravstva. Prva pogajanja in izračunavanja ministrstva za finance so stekla mnogo prej. Vzporedno s tem zakonom smo namreč pisali tudi zakon o dolgotrajni oskrbi, pri čemer je šlo ogromno časa za usklajevanja o tem, katere zdravstvene storitve bodo po vsebini postale storitve dolgotrajne oskrbe. Za te storitve bi se znižal prispevek za obvezno zdravstveno zavarovanje, za storitve dolgotrajne oskrbe pa smo predvideli novo dajatev. To ni bilo lahko delo, med pogajanji smo izdelali več kot 30 različic izračunov.

Idealno bi seveda bilo, če bi dopolnilno zavarovanje odpravili skupaj z reformo zakona o dolgotrajni oskrbi, če bi hkrati s tem še sprejeli nov zakon o zdravstvenem zavarovanju in še z davčno reformo. 

Drži. Sama javne finance dobro poznam, delala sem tudi v gospodarstvu in tako smo poskušali najti nekakšno najbolj racionalno varianto glede na slovenske razmere. Upoštevali smo, da obremenitev delodajalcev ne sme biti prevelika, da je treba povečati financiranje zdravstva iz proračuna. Naš načrt je recimo bil, da bi s tem namenom uvedli trošarine na sladke pijače, na transmaščobe ali da bi iz dela trošarine na tobak v proračunu oblikovali poseben namenski sklad, ki bi opravljal funkcijo stabilnega financiranja zdravstva v slabih časih. Ampak vse to je v Sloveniji tako težko speljati. Nekatere države, recimo Francija, zdravstvo financira tudi iz dobička farmacevtskih družb, v drugih državah so temu namenjeni davek na nepremičnine in različni drugi viri.

Morda vseh teh ali celo posameznih ukrepov ni bilo mogoče izpeljati zaradi politično nestabilnih vlad?

Ne vem, sama se s tem nisem ukvarjala. Ampak ne smete pozabiti: preden se takšnih reform lotevaš, potrebuješ vizijo, neki pogled naprej. Potem moraš pripraviti izjemno veliko izračunov. To je recimo matrika, ki vključuje učinke na štiri blagajne, na državni proračun, proračune lokalnih skupnosti, na zdravstveno in pokojninsko blagajno in na koncu vse učinke skupaj na konsolidirano bilanco sektorja države. V te tabele daš potem učinke po zakonih, torej financiranje zdravstva, financiranje dolgotrajne oskrbe. In potem vse to upoštevaš pri izračunih za fizične osebe po različnih osnovah in statusnih oblikah. Mi smo ta sistem želeli poenostaviti, ker je že tako kompleksen, da je težko kaj spremeniti, hkrati so posamezne skupine zavezancev za prispevek v neenakopravnem položaju. Prej sem vam omenila, da je že pred 25 leti ustavno sodišče razsodilo, da bi morali imeti zdravstvene pravice določene v zakonu. Veste, kako je to težko narediti? Kdo v Sloveniji pa zna naše pravice zapisati v zakon tako, da te niso neustavne, da so torej hkrati dovolj konkretne in hkrati dovolj splošne, da zakona ni treba vsakič spreminjati, ko medicina napreduje? Ni takšnega strokovnjaka. Sama sem prosila NIJZ. Pa ni uspelo. Na koncu je to zmogel le profesor Dušan Keber. K dobremu predlogu zakona je veliko pripomogel tudi profesor Gregor Strban. In ko vse to sestaviš, lahko nasprotniki s politikantskim pristopom hišico hitro razrušijo.

Je pa zakon, ki so ga sedaj vložili v Svobodi in s katerim naj bi s prvim septembrom odpravili dopolnilno zdravstveno zavarovanje, na neki način vaša dediščina, mar ne?

Zakon sem prebrala in nekateri členi so mi poznani. Upam pa seveda, da pri tem ne bo ostalo. Ker eno je prenos, drugo pa je slabost pavšalnega prispevka za vse enako v višini 35,62 evra, ki ni solidaren. V našem predlogu zakona je bilo doseženo soglasje za uvedbo solidarnostne lestvice: od 20 evrov za tiste z mesečnim dohodkom do minimalne plače in 75 evrov za tiste, ki zaslužijo več kot pet povprečnih plač. Z uveljavitvijo take lestvice bi dobrih 80 odstotkov zavezancev plačevalo manjši prispevek, kot je bila tedaj premija dopolnilnega zavarovanja, le 0,3 odstotka bi plačevalo 75 evrov na mesec. Nekaterim z visokimi dohodki je še to bil previsok znesek, da ne govorim, kaj je bilo s predlogom okoli 100 evrov.

Zame še pomembnejše vprašanje pa je, kaj se bo zgodilo z dobički, ki so jih te komercialne zavarovalnice imele v času epidemije in neizvajanja zdravstvenih storitev.

Kaj še manjka oziroma kaj še bi morali v zakonu dodati v parlamentarnem postopku? 

Nekaj zadev je še treba dopolniti. Sedaj je recimo mogoče, da je pri obveznem zavarovanju en zakonec zavarovan po drugem, kot vzdrževan družinski član, hkrati pa oba plačujeta dopolnilno zavarovanje. V tem predlogu zakona tak primer ni upoštevan. Zakon mora seveda zajeti vse sedanje plačnike dopolnilnega zdravstvenega zavarovanja. Zame še pomembnejše vprašanje pa je, kaj se bo zgodilo z dobički, ki so jih te komercialne zavarovalnice imele v času epidemije in neizvajanja zdravstvenih storitev. Če si na primer ogledava bilance Vzajemne za leti 2020 in 2021, ta ima približno polovico dopolnilnih zavarovanj v Sloveniji, lahko vidimo, da je imela Vzajemna v tem času več kot 70 milijonov evrov razlike med prihodki od premij in odhodki za plačilo zdravstvenih storitev. Če bi bil ta denar vplačan na račun ZZZS, bi bilo po pokritju njegovih obratovalnih stroškov na voljo za zdravstvene storitve dodatnih 60 milijonov evrov. Tako pa je zavarovalnica v skladu s posebnim zakonom morala oblikovati t. i rezervacije za neiztekle nevarnosti v višini 41 milijonov evrov, ki naj bi se porabile za skrajševanje čakalnih vrst. Razlika je več kot očitna.

Kako pa bi lahko te pretekle dobičke iz Vzajemne na primer spravili v ZZZS? 

V skladu z zakonom imajo vso pravico, da o tem odločijo člani vzajemne družbe. Lahko jih vprašamo, kaj želijo s tem narediti. Smiselno bi bilo ta denar prenesti na ZZZS. V nasprotnem primeru bomo ta denar zavarovanci podarili lastnikom zavarovalnic. Za začetek pa bi moral neodvisni aktuar preveriti vse izračune.

Mislim, da so v preteklosti komercialne zavarovalnice te posebne presežke izračunavale v sodelovanju z ministrstvom za zdravje.

Kolikor vem, ministrstvo za zdravje nima zaposlenih neodvisnih aktuarjev. Poznam tudi aktuarsko delo, ker sem se zaradi svojih reform v preteklosti seznanila z njim. Ponavljam, nujno je treba preveriti, ali so komercialne zavarovalnice za dopolnilno zavarovanje v letih 2020, 2021 in 2022 ustrezno oblikovale rezervacije za neiztekle nevarnosti.

Vlada je ta teden sprejela uredbo, s katero so do nadaljnjega zamrznili višino dopolnilnega zavarovanja. Je to zakonito, ali kot lahko tudi slišimo iz zavarovalnic, neustavno, saj je s tem vlada posegla v podjetniško svobodo? 

Leta 2015 je ministrstvo za finance pri spreminjanju zakona o zavarovalništvu nameravalo iz zakona izbrisati odstavek, da je dopolnilno zdravstveno zavarovanje v javnem interesu. Sama sem se tedaj temu uprla; na vladi smo se tudi skregali in ta definicija je nato ostala v zakonu. To je gotovo element, na katerem je vlada gradila svojo obrazložitev za zamrznitev cene dopolnilnega zavarovanja.

Delali ste v zavarovalništvu, bili ste več let v vodstvu Vzajemne, zakaj podpirate odpravo dopolnilnega zavarovanja? Zavarovalnice seveda pravijo, da je to slaba poteza, da se z njo ničesar ne rešuje, kvečjemu naj bi se tveganja še povečala in celo, da v Sloveniji potrebujemo več konkurence, ne manj. 

V Sloveniji prek dopolnilnega zavarovanja izgubljamo ogromno denarja zaradi dveh razlogov: prvi razlog so plače, ki so višje kot drugod v gospodarstvu; drugi razlog pa je, da imajo zavarovalnice zaradi zakonodaje, ki ureja njihovo poslovanje, vključno z zahtevami po višini kapitala in rezervacij, dodatne stroške, ki jih ZZZS kot javni zavod nima.

Znan je podatek, da tri komercialne zavarovalnice poberejo 600 milijonov evrov in imajo pri tem kar 50 milijonov administrativnih stroškov. Kaj konkretno in dejansko so to administrativni stroški? 

To so obratovalni stroški, kot na primer stroški pridobivanja zavarovanj ali stroški provizij agencijam in zastopnikom – vse to je, z vidika financiranja zdravstvenih storitev, dejansko nepotrebna poraba denarja. To so tudi stroški izdelave različnih poročil, povezanih z zahtevami o solventnosti, revizijski stroški, stroški oblikovanja rezervacij in stroški vodenja naložb. Po drugi strani pa je res, da imajo njihovi zaposleni višje plače, povprečna plača je okrog 3000 evrov bruto na mesec na zaposlenega. Izplačujejo si nagrade, božičnice, zaposlenim plačujejo še različne druge bonitete, vse do uporabe avtomobilov in raznih kolektivnih zavarovanj. Tako ni čudno, da so te zavarovalnice na koncu stroškovno neučinkovite v primerjavi z ZZZS. ZZZS z 900 zaposlenimi je na primer za leto 2022 porabil okrog 54 milijonov evrov za svoje delovanje, samo Vzajemna s 350 zaposlenimi pa v letu 2021 25 milijonov evrov.

Kakšnim pritiskom ste bili izpostavljeni, ko ste ukinjali dopolnilno zdravstveno zavarovanje? 

Interesne skupine to običajno počno prek svojih združenj. Delodajalci na primer prek zbornice. Pri reformi financiranja zdravstvenega varstva smo opravili veliko pogajalskih ur, obravnavali smo več kot 400 pripomb. Sindikati so se naših sestankov redno udeleževali, delodajalcev pa na sestanke ni bilo. Ko je bila zadeva dokončno tudi koalicijsko usklajena, sem predsednika vlade Mira Cerarja celo prosila, naj jih pokliče v kabinet, ker se mi je zdelo takšno ignoriranje socialnega dialoga nesprejemljivo. Predsednik vlade jih je poklical k sebi na sestanek, in to dvakrat, a so se dvakrat opravičili, češ da ne morejo. Nato pa so naenkrat začeli vlagati pripombe.

Zakaj šele na koncu? 

Očitno z namenom, da bi reformo zaradi množice pripomb in neusklajenosti zaustavili. Vendar moram povedati, da sem šele kasneje, ko sem lahko v miru analizirala dogodke, ugotovila, da so tudi nekateri v koaliciji, če milo rečem, držali fige v žepih.

So bile vmes tudi kakšne osebne grožnje? 

V kakšnem zasebnem pogovoru sem slišala besede, kot so: imamo denar, lahko te uničimo, zakaj to počneš zadnje leto, raje uživaj. A nikoli nisem želela o tem javno govoriti in tudi sedaj ne bom, ker ne želim takšnim grožnjam pripisovati večje vloge.

So zavarovalnice investirale denar v kampanje proti reformam ministrstva za zdravje? 

Glede financiranja posameznih projektov, medijskih kampanj imajo te družbe številne vzvode, da spodbudijo medije, da nekaterih dobrih predlogov ne pripoznajo kot dobre. V medijih, tudi na televizijah, so proti preoblikovanju govorili ljudje, ki so delali za dopolnilne zavarovalnice, a so jih gledalcem, poslušalcem in bralcem predstavljali kot poznavalce zdravstvenega sistema.

Formalno so lastniki Vzajemne na primer zavarovanci, dejansko pa to družbo obvladuje določen krog ljudi, poenostavljeno rečeno so to podjetniki iz kroga Štajerske gospodarske zbornice. Kako so lahko to družbo ujeli zasebni interesi? Kdo so ti ljudje? 

Na neki način ni pomembno, kdo so ti ljudje, pomembna je ureditev. Morali bi spremeniti zakon o zavarovalništvu, ker Vzajemna ni urejena tako, kot so urejene druge vzajemne družbe v Evropi. V Nemčiji imate vzajemne zavarovalnice tudi za avtomobilsko zavarovanje, kar pri njih deluje. Leta in leta si zavarovanci pri njih znajo deliti rezultate dobrega ali slabega škodnega rezultata. Vseeno je, kdo jo upravlja, pomembno je, da sledijo konceptu vzajemnosti. Recimo, leta 2019 je Vzajemna dvakrat podražila dopolnilno zavarovanje in to za več kot pet evrov oziroma 18 odstotkov, žal nihče ni dvignil glasu, čeprav je iz kasnejših letnih poročil očitno, da so bile tako visoke podražitve neupravičene.

Saj vas je nadzorni svet Vzajemne leta 2013 tudi odstavil zato, ker ste želeli zavarovancem vračati preveč zaračunane premije. 

Zaradi prenosa zdravstvenih storitev na dopolnilno zavarovanje smo na podlagi aktuarskih izračunov 1. julija 2012 premije dopolnilnega zavarovanja v Vzajemni povišali za štiri evre, a sem sama že tedaj javno povedala, da bomo ob previsokem dvigu zavarovancem to vrnili. Ko se je še istega leta izkazalo, da je zdravstveni sistem varčeval, sem tudi začela postopke za vračanje denarja ljudem. Z Agencijo za zavarovalni nadzor sem se o tem dogovarjala od decembra 2012. Tik pred dokončno odločitvijo, aprila leta 2013, pa so me razrešili.

V medijih, tudi na televizijah, so proti preoblikovanju govorili ljudje, ki so delali za dopolnilne zavarovalnice, a so jih gledalcem, poslušalcem in bralcem predstavljali kot poznavalce zdravstvenega sistema.

Če bo dopolnilno zavarovanje odpravljeno, kakšna bo prihodnost teh zavarovalnic? 

Vse tri zavarovalnice že tržijo in razvijajo tudi druge produkte zdravstvenih zavarovanj. Iz letnih poročil Vzajemne lahko razberemo, da so pridobili dovoljenja za trženje treh novih vrst premoženjskih zavarovanj, v javnosti pa smo slišali napovedi o prevetritvi košarice pravic, ki se financira iz obveznega zdravstvenega zavarovanja. To bi lahko pomenilo, da se del pravic izloči in prenese na trg. To je ta večna debata o naši košarici pravic, ki bi jo nekateri radi ločili na košarico A in B. Glede tega bi rada poudarila, da smo pri pripravi predloga zakona o zdravstvenem varstvu in zdravstvenem zavarovanju tudi mi preverili svojo košarico in jo primerjali s košarico pravic v drugih državah. Prepričanje, da je naša košarica zelo bogata s pravicami oziroma da v Sloveniji financiramo z javnimi sredstvi zelo veliko pravic, je zmotno. V primerjavi z drugimi državami nimamo v našem zdravstvenem sistemu nič kaj več pravic in zato si težko predstavljam, kaj bi lahko v teh komercialnih zavarovalnicah tržili kot nadstandard, še zlasti, ker nimamo zgrajenih zmogljivosti, ki bi omogočale nadstandard.

Nekoč ste bili ena najpomembnejših članic SMC, nismo zasledili, da bi iz te stranke javno izstopili. Kako ste spremljali njihov propad?

Nisem izstopila, ampak se je moje sodelovanje s stranko organsko zaključilo. Po koncu mojega mandata se je strankin program spremenil, drugačna je bila tudi koalicija. Sama se lahko poistovetim le s programom, ki smo ga kot civilna družba na začetku naredili skupaj s Cerarjem.

V katero smer tokratna zdravstvena reforma ne bi smela iti? 

Slišala sem kar nekaj predlogov, da bi zaradi enostavnejšega nadzora in upravljanja javne zdravstvene zavode spremenili v javne gospodarske družbe, češ, tako ali tako je naš zdravstveni sistem že sprivatiziran. Če se bo to zgodilo, bo našega javnega zdravstva konec. Nekateri interesni krogi na to prav čakajo. Že leta 2016 je namreč zdravniška zbornica ministrstvo za zdravje prijavila evropski komisiji, češ da Slovenija ne spoštuje pravnega reda EU ter bolnišnicam in zdravstvenim zavodom podeljuje nedovoljeno državno pomoč. Te argumente so dokazovali tudi z obstojem dopolnilnega zavarovanja. Ta spor je trajal kar nekaj let, mi smo se ves čas trudili, delali analize in primerjave, uzakonili smo tudi definicijo, kaj to je javna zdravstvena služba, z namenom, da bi ohranili naše javno zdravstvo. Zgolj zaradi učinkovitejšega upravljanja ni treba javnih zavodov preoblikovati v javne gospodarske družbe, te spremembe lahko naredimo na obstoječi shemi, z novim zakonom o zavodih. Ta izhodišča smo tudi pripravili, dejansko so bila tako dobra, da jih je Cerarjeva vlada želela razširiti na vse javne zavode. Zato bi bilo treba najprej narediti celovito analizo vseh področij, kjer delujejo javni zavodi, in šele nato napisati zakon. Žal za to ni bilo časa. Če pa bomo javne zavode preoblikovali v javne gospodarske družbe, bo to sporočilo evropski komisiji, da je zdravstvo v Sloveniji postalo gospodarska oziroma tržna dejavnost, kar pa bi pomenilo, da bomo vsa pravila, po katerih sedaj zdravstvo v Sloveniji deluje, postavili na glavo.

Kako? 

Slovenija si kot majhna država ne more privoščiti, da zdravstvo postane še ena od gospodarskih dejavnosti. Če bi to postalo, bo dostopnost do zdravstva za večino ljudi zelo omejena, sistem pa veliko dražji, saj vsaka konkurenca storitve tudi podraži. Ali kot radi poudarjajo največji strokovnjaki na področju zdravstva: Pacienti pač niso konzerve fižola.