Komentar / Traktorji na asfaltu

Janko Lorenci

28. 4. 2023  |  Mladina 17  |  Kolumna

Nizozemska ima 100 milijonov glav govedi, svinj in perutnine ter 17 milijonov ljudi. Množica domačih živali in intenzivno kmetijstvo sta dodobra zastrupila deželo in oblast je sklenila, da bo to množico zmanjšala za tretjino. Kmetovalcem je med drugim zagrozila s prisilnim odkupom, ti so se uprli, nastala je močna regionalna nova stranka, politika se je ustrašila in zdaj se ne ve, ali ji bo načrtovano zmanjšanje števila domačih živali uspelo ali ne.

V primerjavi s tem je naš zadnji kmečki punt nedolžen. Kmetje so traktorski pohod nad Ljubljano podprli predvsem z zahtevo po odpravi nekaterih ekoloških omejitev (denimo razširjenja Nature 2000). V bistvu hočejo, da vse ostane po starem. Podobni protesti proti ekološkim omejitvam se vrstijo tudi drugje po Evropi in nastala je svojevrstna rutina. Na kmetijsko-ekoloških posvetih ponavljajo, da morajo k nujnim spremembam kmetijstva in agrarne politike prispevati tako kmetovalci kot potrošniki, potem pa se ne zgodi nič – do naslednjega posveta in naslednjega protesta.

V preteklosti je vedno potekala napeta tekma med hitrim naraščanjem prebivalstva in napori, da bi zanj pridelali dovolj hrane. To tekmovanje se polagoma izteka, saj se rast svetovnega prebivalstva upočasnjuje in že v drugi polovici stoletja jo bo zamenjalo krčenje. Pridelava hrane se je v zadnjih 50 letih skoraj potrojila in se spremenila v industrializiran agrobiznis. Marsikje še razsaja lakota, a praviloma ne zaradi pomanjkanja hrane, pač pa ker si ljudje hrane ne morejo kupiti. Revščina je predvsem problem svetovnega juga, a prodira tudi na sever, deloma zaradi posledic ukrajinske vojne. Kmetijstvo in politika pa tradicionalno odgovarjata: povečajmo proizvodnjo hrane, kmetijstva pa ne omejujmo z ekološkimi zahtevami.

A skupaj s proizvodnjo hrane se je dramatično povečala tudi raba umetnih gnojil, pesticidov itd. Kmetijstvo zelo pritiska na okolje in tradicionalni odgovor ni več vzdržen. Podnebna kriza in izumiranje vrst zahtevata manjšo prirejo mesa in bolj prizanesljivo ravnanje z zemljo. Tudi zaradi kmetijstva se hitro pogrezamo v akutno ekološko krizo, nevarno za vse živo na Zemlji.

Zagata je velika: brez kmetijstva ne moremo, takšno, kakršno je, pa povzroča veliko škodo. Preplet kmetijskih in ekoloških vidikov je tesno povezan z dominantno ureditvijo, kapitalizmom. Iz teh protislovij se rojevajo konflikti in kmetijska problematika v tem spominja na mnoge druge. Nazorni primer je ljudsko vrenje v Franciji. Macron ima načeloma prav, ko podaljšuje delovno dobo, saj se prebivalstvo naglo stara in živi dlje. A Francija je, podobno kot ves Zahod in svet, trdo neoliberalna država z velikimi socialnimi razlikami, ljudstvo pa politiki in elitam upravičeno ne zaupa in se zato spremembam upira. Podobno je pri kmetijstvu: politika je ta čas vsaj v besedah za ekološke spremembe, nič pa ne naredi za boljše življenje navadnih ljudi, torej tudi za kmete ne. Njihov odpor je tako mogoče razumeti.

To je običajni vzorec neoliberalnega kapitalizma: navadne ljudi drži socialno na kratkem, manjšini pa omogoča bogatenje. Da lahko preživi, ne da bi zanetil množične upore, mora producirati več in več, kar pa udarja po okolju. Na svetovni ravni je kmetijstvo večinoma spremenil v agroindustrijo močnih podjetij, ki so ekološko še posebej obremenjujoča. V takem prepletu različnih problematik kmetijske zagate ni mogoče pametno rešiti. Kapitalizem, ki zdravnika, profesorja in kmeta spreminja v podjetnike, ti pa med seboj po logiki sistema divje tekmujejo in kot vrhovni dokaz uspešnosti jemljejo denar, ubija družbo in okolje. Ali ni noro, da živimo sredi geopolitično-energetsko-ekološke krize, ki množice in naravo stiska za vrat, naftni velikani pa kujejo bajne dobičke? Skratka, problem kmetijstva je samo poglavje v debeli knjigi o zgrešenem razvoju na splošno.

A tudi v sedanji ureditvi je mogoče voditi bistveno ustreznejšo kmetijsko in ekološko politiko. Slovenija je majhna, slabo samooskrbna, ima malo dobre zemlje, a ravna z njo kot svinja z mehom. Nekaj primerov: Magna na najboljši kmetijski zemlji, slaboumna prodaja Mercatorja, glavnega odjemalca slovenskega kmetijstva, zanemarjena samooskrba in uvažanje drage, pogosto tretjerazredne hrane brez slehernih omejitev. Nič nam ne pomaga, da imajo podobne težave tudi razvite članice unije, kjer je kmetijstvo še bistveno bolj industrializirano in intenzivno ter tako po eni strani žrtev, po drugi pa sopovzročitelj podnebnih sprememb. Ki že zdaj ogrožajo in krčijo žetve, v prihodnosti pa jih bodo še bolj.

Naši kmetje so dragoceni – pridelujejo hrano, ohranjajo kulturno krajino in so nepogrešljivi, saj jih ni mogoče zamenjati ne z domačimi ne z uvoženimi nadomestki. Po drugi strani pa preveč uporabljajo pesticide in podobno, so ekološko deloma slabo ozaveščeni, do okoljskih nevladnikov skoraj sovražni. So specifična, bolj ali manj konservativna, za nacionalistično-domačijsko propagando SDS občutljiva skupina. Janševa skrajna desnica se je zdaj – podobno kot na nezadovoljstvo drugih skupin, npr. upokojencev – obesila na njihove stiske in jezo. A to so, podobno kot drugje po Evropi, lažni zavezniki.

Vse to je Golobova vlada dolžna upoštevati pri dialogu s kmeti. Z njimi se je treba dogovarjati potrpežljivo, brez fige v žepu, jih ekološko razsvetljevati, pridobivati za spremembe in jih za nujne omejitve tudi odškodovati. Predvsem pa je na vladi, da naposled začne resno kmetijsko, prostorsko, ekološko politiko. Nekoč smo že zapisali, da bi bil pravi okoljski minister Uroš Macerl, kmet in ekolog in človek, ki več naredi, kot govori. Še enkrat, reševanje okolja je prva zahteva časa.