Boj za slovenščino

Ko je podjetje Microsoft 24. avgusta 1995 predstavilo novi operacijski sistem Windows 95, je bila to ena od novic leta. Seveda ne le zato, ker je Microsoft v oglasno kampanjo, v kateri so med drugim sodelovali The Rolling Stones, Jennifer Aniston in Matthew Perry, vložil 226 milijonov evrov, ne, novica leta je bil že sam operacijski sistem, ki so ga še pred uradno predstavitvijo prodali v 11 milijonov izvodih, saj je s svojo inovativnostjo in do uporabnika prijaznejšimi rešitvami pomembno prispeval k strmemu porastu uporabe računalnikov in spleta po vsem svetu. V Sloveniji pa je bil tedaj še dodaten razlog za veliko priljubljenost novega Microsoftovega operacijskega sistema: njegov slovenski prevod.

Objavljen je bil že 24. novembra 1995, le tri mesece po objavi izvirne, angleške različice in tri dni po objavi japonske. Japonska ima 125 milijonov prebivalcev, Slovenija komaj dva. A tehnološki velikan je tudi mikrotrgu izjemno hitro stopil nasproti in ga nagovoril v njegovem jeziku.

Res je sicer, da je takrat sovpadlo več stvari. Velike države so v začetku 90. let razpadle v množico manjših in njihovi jeziki so s tem postali vsaj nekoliko vidnejši. Svet se je šele začenjal digitalizirati. Tudi Microsoft še ni bil tako velika korporacija kot danes. Pot do njenih odločevalcev je bila lažja, pa tudi na pravih položajih so se znašli pravi ljudje. Tedanji generalni direktor družbe Microsoft Slovenija Aaron Marko je slovenski prevod razumel kot svojo dolžnost, patriotsko dejanje. Tedanji vodja Microsoftove evropske izpostave, po narodnosti Francoz, pa je v tem videl odlično – tudi marketinško – priložnost, da globalna korporacija v javnosti pusti vtis, da spoštuje majhne narode in majhne jezike.

Marketinški trik ali ne – končalo se je s slovenskim prevodom. Pionirskega projekta se je lotila skupina Atlantis s skupaj 35 prevajalci. Izraze, ki so jih pripravili takrat (angleško besedo web so na primer prevedli v splet) večinoma uporabljamo še danes, številni so se povsem zlili z našimi življenji.

Slovenski mediji so v prekršku že, če en sam naslov prispevka izpišejo v tujem jeziku. Multinacionalke pa svoje naprave in platforme na ozemlju naše države že leta ponujajo izključno v tujih jezikih.

Eno ključnih vlog je tedaj odigrala tudi država: v času, ko znanje angleščine v Sloveniji še ni bilo tako samoumevno kot danes, je uporabo operacijskega sistema Windows 95 v slovenščini množično omogočila zaposlenim v javni upravi in širšem javnem sektorju, tudi zaposlenim in učencem v šolah. Kljub nespornemu uspehu prevoda pa prevajanje naslednjih različic Microsoftovega operacijskega sistema v slovenščino ni bilo avtomatizirano, ampak je bilo treba prevode novih verzij vedno znova izboriti. A primer iz leta 1995 je ostal dokaz, da je to mogoče.

Zgodovina neukrepanja

Prevrtimo film v sedanjost. Microsoftovi Windowsi imajo še vedno slovenski vmesnik. V slovenščini deluje tudi operacijski sistem Android, ki ga vsakodnevno uporabljajo imetniki večine mobilnih telefonov, tablic in drugih naprav v naši državi. Operacijska sistema za Applove naprave macOS in iOS pa v svojem naboru jezikov slovenščine še vedno nimata. Podjetje Jabolko, ki je v Slovenijo uvažalo Applove računalnike, je sicer že davnega leta 1995 pripravilo gverilski slovenski prevod in dokazalo, da to ni prezahteven projekt. Sama korporacija Apple pa tega doslej ni storila. A vmesnike v svojih jezikih imajo vse naše sosednje države. Tudi denimo Hrvaška. Apple je namreč pred leti presodil, da hrvaščino razume večina prebivalcev nekdanje Jugoslavije in je ta jezik v izbiro torej ponudil kar celotni regiji.

Apple je pri nas tako že leta tarča kritik. Pa ne le Apple, temveč vse multinacionalke, ki svojih uporabniških vmesnikov in operacijskih sistemov, dostopnih v naši državi, niso prevedle v slovenski jezik. Še posebej izstopajo platforme za pretakanje televizijskih vsebin, ki so v zadnjem desetletju povsem spremenile način gledanja filmov in nadaljevank. Nekatere so sicer zgledne, presenetljivo tudi Applova platforma Apple TV+: njen uporabniški vmesnik je v slovenščini, filmi in nadaljevanke, ki jih ponuja v svoji zbirki, pa imajo slovenske podnapise. Enako velja za HBO Max, najverjetneje zato, ker je mogoče njegove vsebine gledati tudi po »klasični« televiziji, kjer so podnapisi obvezni. Največji ponudniki, kot sta Netflix in Disney+, pa slovenščine v svojem naboru jezikov nimajo, in vprašanje, ali jo bodo sploh kdaj imeli.

Za primerjavo: slovenski mediji so v prekršku že, če en sam naslov prispevka izpišejo v tujem jeziku in mu ne dodajo slovenskega prevoda. Multinacionalke pa svoje naprave in platforme na ozemlju naše države že leta in leta ponujajo izključno v tujih jezikih.

Že res, da je ta konkretna v nebo vpijoča nerazumno različna obravnava posledica predpisov na ravni EU. Slovenska (medijska) zakonodaja multinacionalk, ki imajo sedeže evropskih izpostav v drugih državah članicah EU, namreč ne zadeva. A to ni edini razlog za sedanje stanje. Zato ne preseneča, da je bila ena osrednjih kritičnih osti v zadnjih letih uperjena tudi v državo, češ da je absolutno premalo storila – da bi po eni strani morala poskušati prepričati odgovorne v tehnoloških korporacijah, naj svoje storitve ponudijo tudi v slovenskem jeziku, po drugi pa njihove dolgoletne ignorance tudi ni kaznovala. Še več, niti poskusila je ni kaznovati.

Že desetletje in več se kopje namreč lomi na tem, ali je na podlagi zakona, ki ureja javno rabo slovenščine, zoper multinacionalke mogoče ukrepati ali ne.

Že desetletje in več se kopje namreč lomi na tem, ali je na podlagi zakona, ki ureja javno rabo slovenščine, zoper multinacionalke mogoče ukrepati ali ne. Ko je ta zakon pred skoraj dvema desetletjema nastal, marsikatera od današnjih velikih korporacij še ni niti obstajala, prav tako ne njene naprave, operacijski sistemi in platforme. Zakon je bil torej še zelo analogen, a je digitalni svet (tedaj razumljen kot »bančni avtomati, igralni avtomati, parkirne ure in druge naprave«) omenil v 20. členu. Ta pravi: »V elektronskih komunikacijskih in kontrolnih napravah mora biti omogočena izbira slovenščine in upoštevan slovenski črkopis.«

Krog okoli Marka Jenšterleta, ki je na ministrstvu za kulturo do nedavnega po pooblastilu vodil službo za slovenski jezik, je vsa leta odločno zagovarjal stališče, da je to zadostna zakonska podlaga za ukrepanje – tudi za vse poznejše naprave in platforme. S to interpretacijo se strinja komisija za slovenski jezik pri Slovenski akademiji znanosti in umetnosti, ki je državo že večkrat pozvala k ukrepanju. Podpirajo jo tudi denimo Avto moto zveza Slovenije, Zveza potrošnikov Slovenije in sindikat Glosa.

Drugi organ v sestavi istega ministrstva, inšpektorat za kulturo in medije, ki ga zadnja leta vodi Sonja Trančar, pa je ves ta čas enako goreče zagovarjal nasprotno stališče: da je zakone treba brati v celoti. In če zakon ureja javno rabo slovenščine, naj bi bil pri uporabi Applovega telefona ali ogleda filma na Netflixu, kar po mnenju inšpektorata sodi v zasebno rabo, neuporaben. Inšpektorat je odgovornost s tem preložil na tržni inšpektorat, ki prav tako skrbi za izvajanje istega zakona, a namesto slovenščine ščiti potrošnika, ta jo je preložil spet nanj. Kakih resnih premikov pa ves ta čas ni bilo.

Z današnjega vidika je res izjemno velika škoda, da nista inšpektorata serijsko sprožala postopkov in s tem omogočila, da bi se v pritožbenih in verjetno tudi sodnih postopkih enkrat za vselej pokazalo, ali je ukrepanje na podlagi 20. člena zakona o javni rabi slovenščine mogoče ali ne. Ker tega nista storila, sta bila vseskozi tarča očitkov (morda upravičeno, morda ne), da branita multinacionalke.

In kaj so, medtem ko je vsak od organov trmasto vztrajal pri svojem, počeli njuni nadrejeni, ministri za kulturo? S to temo so se bolj malo ukvarjali, so pa občasno podpisali kakšno pravno mnenje, kako tolmačiti 20. člen zakona o javni rabi slovenščine. Zadnje takšno mnenje je bilo sprejeto v času ministra Vaska Simonitija in v njem je pisalo, da zakon ukrepanje omogoča. S tem je ministrstvo pritrdilo Marku Jenšterletu. Inšpektorat pa zoper Apple, Netflix in druge velikane še naprej ni ukrepal.

Sedanja ministrica za kulturo Asta Vrečko je ta dolgoletni pingpong zdaj sklenila presekati. Ob začetku njenega mandata so na ministrstvu ustanovili delovno skupino za slovenski jezik in ta je ugotovila, da je čas, da se zakon o javni rabi slovenščine, ki sicer ni slab, je pa izjemno zastarel in zato pomanjkljiv, spremeni v sodoben zakon, v katerem bo tudi zelo natančno določeno, v katerih primerih je treba ukrepati in kdo je za to pristojen. Konec februarja sta državni sekretar Marko Rusjan in ministričin svetovalec za medije Lenart Kučić na seji parlamentarnega odbora za kulturo, ki je bila posvečena ravno problematiki operacijskih sistemov in spletnih platform, napovedala, da se bo javna razprava o zakonskih spremembah začela že kmalu. Marko Jenšterle pa je na isti seji vztrajal, da je že sedanji zakon jasen, le pristojni inšpektorici tega »ne znata ali pa nočeta razumeti«.

Ker naj bi do razhajanj glede tega prihajalo ves čas, Jenšterle tudi ni sodeloval v delovni skupini, mu je ministrica po tej seji odvzela pooblastilo za vodenje službe za slovenski jezik. Ker pa je ministrstvo v približno istem času mandat podaljšalo inšpektorici Sonji Trančar, se je v javnosti razplamtel vihar, češ da se je ministrica v sporu postavila na njeno stran – in s tem domnevno na stran korporacij.

Po naših podatkih naj bi bili na ministrstvu sicer kritični do obeh strani, saj je bila komunikacija med njima resno otežena. S tega vidika podaljšanje mandata Sonji Trančar, pa četudi je bila morda najboljša ali pa edina kandidatka, bržkone ni bila politično modra odločitev.

To se je potrdilo že kmalu: ko je namreč ministrstvo sredi aprila objavilo stališče, da se distancira od vseh dotedanjih tolmačenj 20. člena zakona o javni rabi slovenščine, saj so ta pravno nezavezujoča in povzročajo samo zmedo, je vihar prerasel v orkan. Na ministrico se je usul plaz kritik, ki ga je sprožil širok krog organizacij in posameznikov, od zamejskih antifašistov do sindikata Glosa, ki so ji očitali »šokanten prestop na stran multinacionalk«, »nazadnjaštvo« in »izdajo maternega jezika«. V bran Marku Jenšterletu, »ki je deloval strokovno in korektno«, in njegovi interpretaciji 20. člena zakona o javni rabi slovenščine se je odločno postavilo tudi združenje pisateljev PEN Slovenija.

»Zavedal sem se, da korporacije boli in skrbi ena sama samcata stvar: to je regulacija,« enega ključnih razlogov za zakonske spremembe povzame Lenart Kučić, svetovalec ministrice Aste Vrečko za medije.

Ministrica Asta Vrečko pravi, da so jo očitki presenetili, saj kažejo na nepoznavanje tega, s čimer se ministrstvo v zadnjih mesecih zelo intenzivno ukvarja. Kot dodaja, so se z Markom Jenšterletom tudi povsem korektno pogovorili: »Strinjali smo se, da je cilj vseh ohraniti slovenščino in ji dati kar največji možen pomen, posebej pa zagotoviti, da bi bila zastopana na spletnih platformah in v operacijskih sistemih, kjer je zdaj ni. Strinjali pa smo se tudi, da pot do tega vidimo različno. Menimo, da je čas za nove korake, treba je spremeniti zakon o javni rabi slovenščine, saj dogajanje v zadnjih 15 letih žal ni pripeljalo do želenega rezultata. Skratka, naš cilj je enak, pot pa vidimo drugače.«

Strategija pritiska

Odločitev za spremembo zakona o javni rabi slovenščine je bila, kot vse kaže, tudi strateška. Kot pravi svetovalec ministrice Lenart Kučić, je prav to omogočilo, da so se lahko začeli tudi pogajati s tehnološkimi multinacionalkami, čemur je bilo doslej namenjeno odločno premalo pozornosti: »Tega se na ravni države doslej niso lotevali sistematično. Meni je bilo malo v pomoč, da sem kot novinar dolgo pokrival tehnološka podjetja in sem vedel, da so družbe, kot je Apple, praktično kot države, in ko jih obiščeš, je zelo pomembno, kdo te sprejme. Novinarji smo bili do dosedanjih obiskov predstavnikov oblasti v Silicijevi dolini zelo kritični, ker so delovali, če sem zelo direkten, kot delanje selfijev pred določenimi logotipi, če si pogledal, kdo je delegacije sprejemal, pa to gotovo ni bila visoka diplomacija.«

To naj bi veljalo tudi za lanski obisk Marka Borisa Andrijaniča, ministra za digitalno preobrazbo v tretji vladi Janeza Janše, na sedežu Appla v Silicijevi dolini, od koder se je tedaj vrnil z bombastičnim zagotovilom, da bo prevod ena prednostnih nalog vodstva družbe. »Vladne predstavnike so doslej sprejemali produktni, marketinški timi, meni pa je bilo ključno, da pridem do timov, ki se ukvarjajo z javnimi oziroma vladnimi politikami. Zavedal pa sem se tudi, da korporacije boli in skrbi ena sama samcata stvar: to je regulacija,« pravi Kučić.

Ko je bila na ravni ministrstva sprejeta odločitev o prenovi zakonodaje, je o tem obvestil multinacionalke, češ da bodo spremembe zadevale tudi njih. Odgovor iz družbe Apple je prejel še isti teden, »in to od konkretnih ljudi, pristojnih za našo regijo in Evropo. In potem smo imeli spoznavno srečanje. Iz tega pogovora je bilo mogoče sklepati, da ne samo, da dogajanje v Sloveniji pozorno spremljajo in da vpeljavi slovenščine v svoja operacijska sistema niso več nenaklonjeni, temveč da ta proces tudi že poteka.«

Kdaj bomo torej Applove naprave lahko uporabljali v slovenščini? V roku enega leta? »To bi bilo vseeno malce preveč optimistično, bi se pa to lahko zgodilo v zelo bližnji prihodnosti,« pravi Kučić. Ne Kučić ne evroposlanka Ivana Joveva, ki je prav tako zelo aktivno prevzela slovensko pobudo in se je sestankov z multinacionalkami udeležila ločeno, konkretnih datumov nista dobila, saj Apple vztraja, da je pri tem avtonomen. A ton, v katerem so se pogovarjali, je bil zelo drugačen od tistega s korporacijami, ki s slovenščino še nimajo konkretnih načrtov.

Mednje sodijo platforme za pretakanje televizijskih vsebin. »Apple ve, da ima potencialno lahko težave, ker je njegov operacijski sistem vezan na njihove naprave, na produkte. Njegova težava torej ni le operacijski sistem, ampak tudi prodaja naprav v naši državi, in to je drugače, kot če se pogovarjamo le o neki storitvi, ki je primerljiva denimo z naročnino na ameriški časopis New York Times in kjer res ni vzvodov, da bi podjetje prisilili k vpeljavi slovenščine,« pravi Kučić.

Netflix je v pogovoru strošek slovenskega prevoda uporabniškega vmesnika ter podnaslavljanja filmov in nadaljevank ocenil na 10 milijonov evrov. »Namignili so, da bi se bili tega pripravljeni lotiti v primeru, če bi jim pomagala država. Če bi bila na primer pripravljena prevode sofinancirati ali jim priti nasproti z davčnimi ugodnostmi,« pravi Kučić.

Ali bi se država odločila za takšne spodbude, podobno kot jih zagotavlja letalskim prevoznikom, da vztrajajo na brniškem letališču, še ni znano. Zdi pa se, da ji je trenutno precej bližje druga pot: da skupaj z drugimi nezadovoljnimi članicami EU zahteva spremembe evropske direktive o avdiovizualnih medijskih storitvah v smer, ki bi ponudnike teh storitev obvezala k spoštovanju jezikovne raznolikosti. »Idealno bi bilo, če bi ponudnike s spremembami direktive obvezali k podpiranju uradnih jezikov EU. Če bi se to začelo premikati, se bodo pri Netflixu gotovo zganili,« je prepričan Kučić.

Pritisk Španije s predlogom o uvedbi kvot je, kot kaže, Netflix spodbudil, da je v katalonščini, baskovščini in galščini zagotovil filme in nadaljevanke v skupnem obsegu 600 ur.

Omenjena direktiva trenutno predvideva, da morajo ponudniki avdiovizualnih storitev zagotavljati najmanj 30 odstotkov vsebin v evropskih jezikih. Nekatere članice EU so to v svoje nacionalne zakonodaje vključile, druge ne. Španija pa je sklenila zakonodajo še dodatno zaostriti: lotila se je uvajanja obveznih kvot, ki bi ponudnike prisilile, da bi najmanj šest odstotkov vsebin na svoje stroške zagotovili v španskem jeziku, pa tudi v drugih uradnih jezikih države – v katalonščini, baskovščini in galščini. Multinacionalke so protestirale, da ta zaveza zanje pač ne velja, saj svojih evropskih sedežev nimajo registriranih v tej državi. Je pa ta pritisk Netflix, kot kaže, spodbudil, da je pred letom dni sporočil, da bo v letu 2022 v katalonščini, baskovščini in galščini zagotovil filme in nadaljevanke v skupnem obsegu 600 ur.

Katalonščino govori več ljudi kot slovenščino, galščino približno enako, baskovščino precej manj. Res je sicer, da je Španija precej večja država, španščina je svetovni jezik, njeno pogajalsko izhodišče je bilo boljše. Obenem pa prebivalci Španije veljajo tudi za bolj kakovostne kupce Netflixovih vsebin, saj, drugače kot pri nas, uporabniških imen in gesel ne delijo tako množično s sorodniki in prijatelji.

Enako velja za Islandce, na Netflix je naročena večina gospodinjstev, in čeprav ima država le dobrih 370 tisoč prebivalcev, Netflix spremljajo v svojem jeziku. Je pa zanimivo, da naj bi bil eden ključnih razlogov, da se je Netflix za to odločil, izjemno zanimanje za snemalne lokacije v tej državi, prepredeni z vulkani, slapovi in drugimi naravnimi čudesi. A to je že del druge, prav tako pomembne zgodbe, ki bi jo moralo spodbujati ministrstvo za kulturo, pa tudi ministrstvo za gospodarstvo.