Ljudi ni ravno lahko imeti rad

Odgovor na neoliberalno vuduistično mantro o »pronicanju bogastva navzdol«

za +

Ponoči hodi sama. Mona Lisa in krvava luna / Mona Lisa and the Blood Moon, 2021, Ana Lily Amirpour.

Film Mona Lisa in krvava luna, ki ga je posnela Ana Lily Amirpour, avtorica kultnega šokerja Ponoči hodi sama, se začne v »Domu za umsko bolne mladostnike« (Home For Mentally Insane Adolescents), kjer zagledamo Mona Liso (Jeon Jong-seo), katatonično mladostnico korejskega rodu, a »negovalka«, verjetno Trumpova volivka, ki jo ravno žali in ponižuje, ne ve, da je v resnici Carrie, ja, Carrie White – s telekinetično ofenzivo jo prelevi v krvavico. Potem pobegne. Mona Lisa je talentirana, a ustavljena. Divja, a subverzivna. Odtujena, a lačna. Zatrta, a jezna. Brez skrbi, ni Paul Kersey, še manj »titanska« Alexia, bolj Rdeča kapica (ali Milena iz Hladnikovega Peščenega gradu), ki ne razume, zakaj moški plačujejo, da gledajo gole ženske, ki plešejo – nočni, mračni, perverzni, karnevalski New Orleans postane gozd, poln volkov, ošabnih, zateženih, vzvišenih, lunatičnih, toksičnih moških. Oh, in žensk, ki so druga drugi toksični moški.

Mona Lisa je talentirana, a ustavljena. Divja, a subverzivna. Odtujena, a lačna. Zatrta, a jezna.

In seveda – domišljavih, agresivnih, brutalnih otrok, ki potrebujejo strogo učiteljico. Ljudi ni ravno lahko imeti rad. Nekje vmes na televizorju vidi Donalda Trumpa. Mona Lisa, ki bi lahko rekla to, kar je zapisal Cankar (»Ne rečem, kraj je lep; da le ljudi ne bi bilo«), se pomeša med te marginalce, outsiderje, gverilce in soliste, ki jih je ameriški sen povozil in brcnil. Najprej jo posvoji diler (Ed Skrein), potem pa eksotična plesalka (Kate Hudson). Njen sinko še toliko bolj. A le kdo je ne bi posvojil? Nikoli ne pokaže bolečine – svet pa gori. Ljudi lahko prisili, da naredijo, kar hoče. Njihove gibe sinhronizira s svojimi, tako da postane Robin Hood – tistim, ki imajo, s telekinetičnim trikom omogoči, da »prostovoljno« dajo onim, ki nimajo. Še toliko lažje, ko je polna luna. Mona Lisa je precis urbanega Leviathana, sama Mona Lisa pa je odgovor na neoliberalno vuduistično mantro o »pronicanju bogastva navzdol« (Trickle-Down Economics). Vprašanje je le, ali tudi zanjo velja vprašanje s konca štikla Mona Lisa, ki ga je nekoč pel Nat King Cole, tu pa ga poje Collin Hegna: »Are you warm? Are you real, Mona Lisa? Or just a cold and lonely, lovely work of art?« (Kinodvor + VOD)

paQQOv04Iz4