Nekega lepega jutra

za +

Ostanki dneva.

Sandra, ki jo igra Léa Seydoux, nekdanje »Bondovo dekle«, je pariška mučenica samozatajenosti: ovdovela prevajalka s hčerkico, nebogljenim očetom (Pascal Greggory), nekdanjim profesorjem filozofije, levičarsko materjo (Nicole Garcia) in zakrnelim libidom – spolnih odnosov ni imela že pet let. Ko sreča Clémenta (Melvil Poupaud), svojega starega, poročenega prijatelja, sicer kozmokemika, in mu to pove, ga to vidno vzburi (hej, ker ni toliko časa, je spet devica!), toda vzburjenje je vzajemno, saj tudi on deluje tako, kot da ni fukal že pet let. Pariz postane njun »Bergmanov otok«.

To ni holivudski film, ampak francoski, zato nima nič proti seksu, seksualizaciji vsakdanjega življenja in konsenzualnemu seksizmu, še manj pa proti kompleksnosti družbenih vezi, turbulentni melanholiji želje, razmišljanju o kierkegaardovski »bolezni na smrt« in novi dialektiki zaobljubljanja »večni« ljubezni. Sandra in Clément drug v drugem najdeta »tisto« (»Ne pozabi name«), prepričana, da bosta trajala, da sta našla srečo, da sta se našla, da si lahko oddahneta, da je najhuje za njima, da bosta »za vedno« skupaj, toda v trenutku, ko presežeta pascalovsko indiferentnost vesolja in drug v drugem prepoznata ljubezen svojega življenja (»Uživajva v letih, ki so nama še ostala«), že drug drugega vidita mrtvega, saj zaobljuba »večni« ljubezni avtomatično predpostavlja tudi obljubo, da bosta – »ko pride čas« – drug drugemu našla mesto na kliniki ob švicarskem jezeru. (Kinodvor + VOD)