Čas je, da stvarnikom pogledamo v oči

Maraton slovenskih filmov, za katere le redko slišimo, bo v torek, 2. maja, v ljubljanskem Kinodvoru nadaljeval to, kar je lani začel maraton slovenskih filmov, za katere niste še nikoli slišali. Slovenski filmi, za katere niste še nikoli slišali, so bili Zarota, Lažnivka, Ljubezen na odoru, Mrtva ladja in Nočni izlet. Slovenski filmi, za katere le redko slišimo, pa bodo Sončni krik, Pomladni veter, Krč, Trenutki odločitve in Dobri stari pianino. Še redkeje pa jih vidimo. Vraga, nekaterih sploh nikoli. Po malem smo pozabili, da obstajajo. A prav to, na kar smo pozabili, nas je naredilo. Ti pozabljeni, potlačeni filmi so naši originalni stvarniki, naši pravi očetje in matere. Ja, potlačili smo jih. In 2. maja se bo potlačeno vrnilo – čas je, da svojemu potlačenemu pogledamo v oči.

Sončni krik, ki ga je Boštjan Hladnik posnel leta 1968, je za swinging Slovenijo naredil to, kar je za swinging London naredila Povečava. To je portret slovenskih bonbonskih, kantilenskih, brezskrbnih, razigranih, groovy šestdesetih, sladoledno odbita glorifikacija obmorskega »mesta mladih«, seksualne revolucije, frontalne golote, rekreativnega seksa brez občutka krivde, psihedelije, kulizma, kontrakulturnih vibracij, revolta, stripov, russmeyerskega kempa, burlesknega antimaterializma, tatijevskega soočenja s skomercializiranostjo družbe, vse to pa je prepojeno z rifi lahkotnih, blesavih britanskih rock komedij, ki so cvetele v šestdesetih (Na pomoč!, Težka noč nekega dne, Ferry Cross the Mersey ipd.), in holivudskih rock komedij, ki so imele v naslovih bodisi besedo Party, Beach ali pa Bikini (Beach Party, Muscle Beach Party, Bikini Beach ipd.). V vseh so nastopali popularni bendi – tako kot tu Kameleoni, ki so tedaj blesteli s štiklom Sjaj izgubljene ljubavi.

Hladnik je na Slovenijo pogledal skozi tuje, »nadrealistične« oči. Kot alien. Slovenski film bi moral na Slovenijo vedno pogledati skozi tuje oči – ali pa bi se moral dogajati v tujini. Ali – ali. Mar niso vsi še vedno omamljeni od Vesne, ki jo je František Čap posnel skozi tuje oči?

Sončni krik bo dopolnil Ranflov Pomladni veter (1974), v katerem se študentka (Mira Nikolić), ki je v Ljubljano prišla s podeželja, preživlja s poziranjem na akademiji likovnih umetnosti, kjer pa takoj postane plen sestradanih pogledov. Zatreskata se, do sreče pa ju loči le nekaj tujih postelj. Ljubljana se priziblje kot metropola svobodne ljubezni in hipijevskega swinginga, celo Polona Vetrih okrog skače v spodnjem perilu, medtem ko Mira Nikolić pol filma preživi v aktu. To je bil čas, ko se je celo seks zdel kot umetniški akt. Film so prodali celo v Sirijo, zato so se sirski študentje verjetno množično prijavljali v ljubljansko študentsko naselje, kajti Pomladni veter je sijajna promocija študentskega naselja.

Pomladni veter je sporočal: v Ljubljani vsi mislijo le na seks. Šprajčev Krč pa je sporočal: tudi na podeželju vsi mislijo le na seks. Kar se konča slabo, toda vsi skušajo dati tako seksu kot samomoru nekaj triglavske monumentalnosti. Krč – Vesna sedemdesetih in obenem film o slovenskem spopadu civilizacij – ni bil velik hit le pri nas, temveč po vsej Jugoslaviji, saj so vsi hoteli videti, kako »to« počnejo Slovenci in Slovenke.

Naratorka Sončnega krika, Pomladnega vetra in Krča je seksualna revolucija, narator Kosmačevega Dobrega starega pianina (1959) pa je ultimativni revolucionar – stari pianino, ki med II. svetovno vojno kroži od lastnika do lastnika, dokler ga ne dobijo partizani, ki ga spravijo v domobransko postojanko – s podtaknjenim peklenskim strojem. Anuška (Vida Kuhar), Sneguljčica osvobodilnega gibanja, v postojanko pride kot uglaševalka, toda v resnici naj bi dala partizanom z dogovorjeno melodijo »znak«, da je namestitev peklenskega stroja uspela, s tem pa tudi »znak« za napad. Pred detonacijo peklenskega stroja naj bi cerkev kakopak zapustila, kar pa se ne zgodi: Anuška namreč ne neha igrati! Povsem jasno ve, da bo peklenski stroj neizogibno razneslo in da bo pri tem tudi sama umrla, toda kljub temu igra naprej.

Zakaj igra še naprej, pa četudi ve, kaj se bo zgodilo? Je trik res v tem, da s svojim igranjem ne zapelje le domobrancev, ampak tudi sebe? Ali pa je njeno »igranje do smrti« le resnica radikalne etične odločitve, ki je neločljiva od terorja?

Variacijo tega, kar se zgodi v Dobrem starem pianinu, ponujajo tudi Čapovi Trenutki odločitve (1955), v katerih se doktor Koren (Stane Sever), ki v bolnišnici operira ranjenega ilegalca in potem – bolj ko ne v samoobrambi – ubije domobranskega poročnika, po begu zateče k brodarju (Stane Potokar), za katerega se izkaže, da je oče ubitega domobranskega poročnika.

A to še ni vse. Brodar na tiralici vidi obraz človeka, ki je ubil njegovega sina. Tudi to še ni vse. Doktor ugotovi, da je brodar videl tiralico in da torej ve, kdo je ubil njegovega sina. V brodarjevih očeh tli sla po maščevanju. Tudi puško ima pri roki. Doktor bi lahko še pravočasno zbežal, toda ostane, saj sklene, da bo brodarjevi snahi pomagal pri porodu.

Pri svoji etični odločitvi torej vztraja, pa četudi se vnaprej zaveda strašnih posledic svoje odločitve. Ve, kaj počne, a to počne, pa četudi tvega, da ga bo brodar ubil. Toda: kaj če si to le umišlja? Kaj če si le umišlja, da bo preživel? Kaj če je v resnici že mrtev? Kaj če so radikalne etične odločitve lahko le smrtne? Kaj če so radikalne etične odločitve res neločljive od terorja? In kaj če je brodar v resnici le Haron, mitski starogrški čolnar, »uslužbenec« Hadovega podzemlja, ki mrtve prek reke Stiks vozi v deželo mrtvih?