In potem ni bilo ničesar več

Vodilne svetovne knjižne založbe te dni dvigujejo ogromno prahu, saj iz sodobnih literarnih klasik pokojnih avtorjev, kot so Agatha Christie, Roald Dahl in Ian Fleming, odstranjujejo izraze, danes zaznane kot žaljive, in jih zamenjujejo s prijaznejšimi, ki naj bi bili primernejši duhu časa. Kot pravijo založniki, knjige posodabljajo, da bi jih prilagodili »sodobni senzibilnosti«, torej zahtevam občutljivega, moralno prebujenega bralstva; to čedalje bolj teži k politični korektnosti in je vsak dan bolj alergično na besede, ki so bile nekoč sprejemljive, danes pa krasijo črne liste nespodobnih izrazov. So takšni posegi v klasično književnost v nekaterih primerih ustrezno početje ali gre vselej za zgrešeno cenzuro, ki avtorjevo delo skruni brez njegovega soglasja?

Vključujoči umi

Založbe za sanacijske preglede del najemajo novodobne cenzorje, imenovane »občutljivostni bralci« (angl. sensitivity readers, op. p.) ali celo »ambasadorji vključevanja«, kakor si pravijo mladi uredniki iz podjetja Inclusive Minds (slo. vključujoči umi, op. p.). To si prizadeva za večjo »vključenost, raznolikost, enakost in dostopnost v otroški literaturi«. Založba Puffin Books je podjetje najela za pregled Dahlovega opusa, v katerem so pregledovalci iskali, kot pravijo, »jezik, ki je škodljiv in podpihuje nevarne stereotipe«.

Presoja, ali je beseda tako žaljiva, da je nedopustna, je seveda izrazito subjektivna, v tem pa se skriva eden izmed številnih razlogov, zakaj bi morala biti klasična književna dela pokojnih avtorjev preprosto nedotakljiva. Sedanje posodobitve književnih del ne cenzurirajo zgolj izrecno rasističnih, antisemitskih ali seksističnih izrazov, temveč tudi marsikatero besedo, ki se na prvi pogled niti ne zdi tako sporna.

»Občutljivostni bralci« iz knjig zdaj odstranjujejo tako rekoč kakršnekoli aluzije na rasno, etnično ali versko pripadnost, tudi takšne, ki se ne zdijo pretirano žaljive do ranljivih skupin: iz romanov Agathe Christie niso odstranili denimo le slabšalnega izraza »cigan« in tiste prepovedane angleške besede, ki slabšalno označuje temnopolte, se začne s črko »n« in je danes upravičeno nesprejemljiva, saj je zaznamovana s pestro zgodovino sistemskega rasizma. Črtali so tudi pridevnike, kot so črn, židovski in orientalski, indijski in nubijski. Temnopolti služabnik iz romana Smrt na Nilu (1937) je zdaj le še služabnik, otroci z gnusnimi očmi in nosovi iz istega romana so zdaj le še otroci, hotelska receptorka iz romana Karibska skrivnost (1964) je prikrajšana za »čudovite bele zobe«, vsi »domorodci« pa so postali »domačini«. Morda bodo tudi te besede čez nekaj let stopicljale po žuljih občutljivih bralcev jutrišnjega dne in morda bodo po novem krogu cenzure od izvirnega besedila ostali le še prazni listi papirja. Slovitemu romanu Agathe Christie In potem ni bilo nikogar več bomo lahko, če se bo uresničil ta scenarij, rekli kar In potem ni bilo ničesar več.

Tudi liki iz otroških romanov Roalda Dahla niso izgubili zgolj velikih nosov, ki jih v romanu Čarovnice (1983) marsikdo prepoznava kot antisemitsko referenco, temveč je izginil še marsikateri opisni izraz, ki je določal njihov videz: cenzorji so odstranili besede, kot so »grd«, »debel« in »podbradek«, da Dahlovo pisanje po naključju ne bi delovalo kot sramotenje tistih s čezmerno telesno težo. Nekatere spremembe je zaznamovala tudi težnja po spolni nevtralnosti: Jodlarji, tovarniški delavci iz romana Čarli in tovarna čokolade (1969), zdaj niso več »majhni možje«, temveč »majhni ljudje«, mame in očete pa so nadomestili starši in družina.

Roald Dahl naj bi bil imel precej burne odnose z uredniki, trmasto naj bi bil nasprotoval vsakršnemu poseganju v svoje delo, zato lahko sklepamo, da se zaradi čistk, ki so doletele njegov opus, verjetno obrača v grobu. Vseeno pa so jo Dahl, Fleming in Christiejeva odnesli razmeroma dobro: če bi bili danes še živi, bi bili verjetno žrtve kulture črtanja. Ta se nemalokrat spotakne ob besede, ki so bile v času, ko so bile izrečene, morda razmeroma sprejemljive, vendar so zdaj – zaradi bolj »politično korektnega« ozračja – preprosto nedopustne.

Postumno posodabljanje romanov spodkopava pomembno nalogo književnosti, da odraža duha časa, v katerem je bila ustvarjena.

Kava brez kofeina

Odziv javnosti na čistke, s katerimi priljubljena dela postajajo politično korektna, je izrazito negativen in izjemno buren – tako buren, da je založba Puffin Books kmalu po javnem pogromu napovedala izdajo dveh različnih ponatisov Dahlovega opusa, nespremenjenega in izčiščenega. Oglasil se je denimo sloviti pisatelj Salman Rushdie in na Twitterju ogorčeno zapisal, da »Roald Dahl ni bil ravno angel, a tu gre za absurdno cenzuro«. In dodal: »Založba Puffin Books bi se morala sramovati.« Tudi Suzanne Nossel, predsednica ameriškega Pena, se je odzvala z več tviti, v katerih je med drugim zapisala, da »je selektivno urednikovanje nevarno novo orožje«.

Mirt Komel, filozof, pisatelj in predstojnik Oddelka za kulturologijo na Fakulteti za družbene vede Univerze v Ljubljani, kjer med drugim predava o sodobni književnosti in ideologijah, meni, da gre »pri prečiščevanju izrazja iz klasične literature za paradoksen simptom našega časa«. Prepričan je, da ta »zgovorno izraža splošno postmoderno mentaliteto, kakor jo je lepo artikuliral Žižek na sto in enem primeru: kava brez kofeina, čokolada brez sladkorja ali v tem primeru – klasika brez politične nekorektnosti«.

Do čiščenja sodobnih klasik je »absolutno nestrpna« tudi prevajalka in publicistka Tina Mahkota, ki se je v nedavni epizodi podkasta na RTV Številke spraševala, »kaj nam to pomaga, če ne opremimo otroških, nežnih bralcev, najstnikov ali odraslih bralcev z nekim kontekstom, zgodbo, razlago, zakaj so ljudje tako pisali. Kaj pa bomo dosegli, če bomo zdaj spreminjali in neki svet prikazovali, kot da so samo vsi prijazni, nikomur se nič hudega ne zgodi in živijo v nekem idealnem svetu«. Misel je zaključila s ciničnim vprašanjem: »Ali je potem Pujsa Pepa edino branje?«

Postumna sanacija

V izvirnem naslovu romana In potem ni bilo nikogar več, najbolj priljubljenega dela Agathe Christie, ki je bilo doslej prodano že v več kot sto milijonih izvodov, je bilo uporabljeno tudi prej omenjeno rasistično poimenovanje temnopoltih, ki se začne s črko »n«. Navdih za naslov je avtorica dobila pri stari otroški izštevanki, a je bil za izdajo v Združenih državah Amerike neprimeren že v štiridesetih letih prejšnjega stoletja. Pri tem je ključno, da je bil spremenjen že v času avtoričinega življenja. Tudi Roald Dahl je moral spreminjati sporno vsebino svojih del: v romanu Čarli in tovarna čokolade so bili tovarniški delavci sprva temnopolti Pigmejci, in ker je bil avtor deležen ostrih kritik, češ da jih je prikazal v rasistični maniri, jih je v sedemdesetih letih na pobudo urednikov spremenil v Jodlarje, fiktivne pritlikave stvore z oranžno poltjo in zelenimi pričeskami.

Takšne spremembe se zdijo smiselne, saj so se zgodile z vednostjo avtorjev ali celo pod njihovo taktirko. Velika težava pa se pojavi pri sanacijskem urednikovanju zapuščine pokojnih literatov, saj pri tem obstaja precejšna nevarnost izgube avtorjevega prvotnega namena. Zadeva je dokaj preprosta: po piščevi smrti je za korekture že prepozno. Kot je zgovorno tvitnila predsednica ameriškega Pena, je »težava pri spreminjanju klasičnih del odsotnost omejujočih načel. Sprva le tu in tam zamenjaš kakšno besedo, nazadnje pa v besedilo vstaviš popolnoma nove ideje.«

Založniki klasično književnost posodabljajo predvsem iz dobičkaželjnosti, a to izvajajo pod pretvezo naprednosti.

Pa gre pri polemiki, povezani s takšnimi posegi v književnost, sploh za vprašanje iskanja ravnovesja med ohranjanjem avtorjevega prvotnega namena in prilagajanjem občutljivosti moralno prebujenega bralstva ali bi morala biti že objavljena literatura preprosto nedotakljiva? Ena najpogostejših utemeljitev tistih, ki verjamejo slednje, je, da so knjige v izvirni obliki zgodovinski dokument nekega drugega časa. Poznejše posodabljanje romanov v tem kontekstu spodkopava pomembno nalogo književnosti, da odslikava duha časa, v katerem je bila ustvarjena.

Pod pretvezo naprednosti

James Prichard, pravnuk Agathe Christie, ki upravlja njeno zapuščino, je za časnik The New York Times dejal, da »prababica ne bi želela užaliti nikogar«, in nadaljeval: »Ne verjamem, da bi morali v naših knjigah pustiti tisto, kar obravnavam kot žaljiv jezik, saj mi je mar le za to, da lahko ljudje večno uživajo v zgodbah Agathe Christie.« So vzgibi za blagoslov, ki ga je založnikom dal za »čistko« prababičinih detektivskih mojstrovin, resnično plemeniti? V zakup moramo vzeti, da je to izrekel prav tisti potomec, ki bo od prodaje izčiščenih, politično korektnih ponatisov zgodb o gospodični Marple in detektivu Poirotu imel veliko finančno korist.

Zdi se, da založniki klasično književnost posodabljajo predvsem iz dobičkaželjnosti, torej iz prepričanja, da jo bodo s tovrstnimi posegi lažje približali novemu bralstvu, težava pa se pojavi, ker to izvajajo pod pretvezo naprednosti. Kot ugotavlja Komel, je ena izmed najzahrbtnejših lastnosti tržnega kapitalizma, »da zmore vse, kar se pojavi kot zgodovinska noviteta, kapitalizirati, in to ne samo novitete, ampak tudi stvari, ki so ji povsem nasprotne«. Nadalje ugotavlja, da je tako »tudi s progresivno, liberalno ideologijo«, in dodaja, da »za vsemi temi posegi stoji predvsem dobičkonosni posel, ki je hrbtna plat liberalne, progresivne ideologije«.

Ko Komela povprašamo po drugi možnosti, pravi, da mu je bližja »že uveljavljena rešitev: teksti bi morali biti ohranjeni takšni, kot so, opremljeni s spremnimi študijami in pojasnjevalnimi opombami, predvsem pa bi tukaj morala vzgoja in izobraževanje opraviti svoje, da bi imele klasične knjige omikane, radovedne, z zgodovinsko zavestjo opremljene bralce in bralke«.