Sally Rooney: Kje si, prelepi svet?

+ + + +

Sporočila tistim zunaj

Irska pripovednica Sally Rooney (1991) je v prejšnjih romanih, v Pogovorih s prijatelji na primer, skozi prijateljstvo in partnerstvo dekliškega para, ki se zaplete z drugim, bolj hetero parom, premišljala o prihodnosti svoje generacije, obveljala je tudi za njeno glasnico in v imenu tega dosegla ne le priljubljenost, temveč tudi podirala prodajne letvice. Njeni liki načeloma sodelujejo v družabnem in kulturnem življenju, so jezikovno artikulirani in premišljajo prihodnost, če se jim že fluidna in neulovljiva sedanjost izmika in jim polzi skozi prste. Predvsem se jim zdi, da so časi težki in odgovori na vprašanje, kaj početi in kako stvari početi v splošno zadovoljstvo, tudi notranje, še težji.

Tudi v romanu Kje si, prelepi svet?, ki mu je naslov priskrbel citat iz Schillerjeve pesmi, se Alice, potem ko je pisateljsko uspela v tujini in se po živčnem zlomu in psihiatrični epizodi znajde na idiličnem irskem podeželju v veliki hiši, ki še poudarja njeno samoto, sprašuje, kam in kako naprej. Osebno in civilizacijsko. »Dvajseto stoletje občutim kot eno samo dolgo vprašanje, na katero smo nazadnje narobe odgovorili,« pravi.

Z dublinsko prijateljico Eileen si dopisujeta, to je (tudi) pisemski roman, kjer velika vprašanja podnebnih sprememb, izkoriščanja planeta in ljudstev, ki si ne morejo pomagati, vsakič preglasijo vprašanja o intimi, o tem, kako sobivati in zadovoljivo ohranjati zveze. Alice je malo depresivna tudi zato, ker je prejšnja zveza razpadla, zmenek z lokalcem preko Tinderja je najprej neuspešen, on dela kot skladiščnik in se seveda sprašuje, kako lahko Eileen kot urednica nizkonakladne literarne revije živi »na plečih davkoplačevalcev«; ko spozna stanje od blizu, se sprašuje, kako je mogoče, da z diplomo in uredniškim znanjem zasluži manj kot on z ročnim vozičkom med kupi robe. Očitno je thatcherist in zanj družba ne obstaja, čeprav nepričakovano milo poje in izkazuje glasbeni talent. Malo infantilno se zavrti tudi zgodba okoli Eileeninega prijatelja iz otroštva Simona, ki je katoličan, in potem se punci pri tridesetih sprašujeta, kaj je zdaj to za ena fora, to z vero in Kristusom, in ponudita nekaj provizoričnih odgovorov.

Dejstvu, da imata več vprašanj kot odgovorov, ustreza razpršena forma romana, ki se išče, nekaj je o Alicini turneji, tudi sicer se rada pase na opisih italijanskih kulturnih centrov, kjer slavne pisatelje razkrinka kot bleferje; pišejo o življenju, ki ga ne poznajo, saj njihov vsakdanjik sestavljajo druženje z vrstniki, odgovarjanje novinarjem in zasebno bentenje čez slabe, torej zavrnilne kritike. Zaključi se s karantensko tesnobo in Alice ugotavlja, da se zanjo ni nič spremenilo, le kakšna zabava na štirinajst dni odpade.

Generacijski roman, nedvomno, in če življenje tridesetletnikov ni v središču naše pozornosti, tam tudi vsajen in ukoreninjen – zraven morda ulovi katero od fines in specifik zeitgeista, ki je drugim nevidna.